»Ne čutim, da sem izpostavljen smrtni nevarnosti«

V osemmilijonskem Nandžingu, južni prestolnici Kitajske, je že več kot mesec dni, od izbruha epidemije koronavirusa, ki je doslej zahtevala skoraj 1800 smrtnih žrtev, karantenski režim. Po opustelih ulicah le sem ter tja kdo hiti po najnujnejših opravkih, seveda obvezno z zaščitno masko na obrazu. »Grdo te gledajo, če si brez nje,« je v telefonskem pogovoru za Delo pojasnil Ruben Franko, študent sinologije iz Slovenije. Čeprav zaradi karantenskih ukrepov v zadnjem mesecu skoraj ni zapustil svoje študentske sobice, se z jezikovnega izpopolnjevanja v Nandžingu ne namerava predčasno vrniti v domovino. »Ne čutim, da sem izpostavljen smrtni nevarnosti,« pravi eden redkih tujih študentov, ki so ostali na Kitajskem.
 
»Karantenski režim v študentskem domu ni prisilen, uradno v Nandžingu ni karantene, vendar so zelo jasno poudarili, naj se ga držimo,« pravi Ruben. Prejšnji teden ga vratar bloka, v katerem biva, sicer ni pustil iz hiše, da bi opral obleke, saj je imel navodila, da smejo študenti zapustiti sobe samo takrat, ko gredo po hrano. Svetovali so jim sicer, naj tudi to naročajo v trgovinah, kjer so posebej zato organizirali dostavo. 
 
Pri vhodih v stanovanjske skupnosti je varnostna točka, kjer se morajo stanovalci ob odhodu in prihodu obvezno registrirati in navesti razlog za izhod, ki je v študentskem domu lahko le hrana, vsakič jim izmerijo telesno temperaturo, ponovno pa se morajo registrirati tudi v trgovini.


 

Tveganje se mu ne zdi pretirano

 
Ruben razmere dobro prenaša. Čas, ki ga mora preživeti v osami v svoji študentski sobici, si krajša z branjem knjig. »Ni bistveno huje, kot če bi imel zelo slab mesec v Ljubljani,« pove med smehom, a z grenkobo v glasu. 
 
»Če naslednjega semestra ne bodo izvedli, se bom vrnil, saj ne bi bilo smiselno, da bi še vztrajal,« pravi Ruben. Na morebitni začetek semestra namerava čakati še vsaj do sredine prihodnjega meseca. Začetek semestra so za zdaj sicer odložili za nedoločen čas, mogoče pa je, da bodo univerze predavanja izvajale prek spleta. 
 
Profesorji so po njegovih besedah zelo razumevajoči. »Pogosto nam pišejo, ali smo v redu in ali kaj potrebujemo.« Ko je zaradi velikega povpraševanja v trgovinah zmanjkalo zaščitnih mask, je njemu in še nekaterim študentom, ki so se odločili ostati, ena izmed profesoric razdelila maske iz svoje zaloge.


 
»Morda bi razmišljal o hitrejši vrnitvi v domovini, če bi epidemija tako narasla, da bi otežila preskrbo s hrano ali bi zmanjkalo prostora v bolnišnicah,« pravi Ruben. Njegovo početje se mu ne zdi pretirano tvegano, saj je, kot pravi, »mlad in zdrav«, smrtnost pa je, vsaj po uradnih podatkih, zgolj dvoodstotna. »Ne vem, česa naj bi me bilo strah, verjetno me bolj ogroža zastrupitev s hrano ali prometna nesreča kot pa koronavirus,« meni. Vendar izvaja preventivne ukrepe. »Kupil sem vitamine in ne hodim ven, če pa že moram, grem z masko in si potem umijem roke.«
 
Družina ga pri odločitvi, da bo kljub epidemiji ostal na Kitajskem, podpira. »Oče se strinja, da je tveganje majhno, le babica si želi, da bi se vrnil, a samo zato, ker potrebuje pomoč pri hišnih opravilih,« pove med smehom. 

 
Nejevolja na družbenih omrežjih

 
Počitnice ob kitajskem novem letu, ki se je letos začelo 25. januarja, so, da bi ustavili širjenje virusa, sicer podaljšali do 10. februarja. Kljub temu, da spodbujajo delo od doma in da so številna podjetja praznike podaljšala, odtlej nekateri spet hodijo v službo. Vendar od vseh pričakujejo, da bodo storili vse, kar je v njihovi moči, da bi se širjenje bolezni ustavilo. Rubnu se zdi doživetje izbruha epidemije na Kitajskem zanimivo zaradi kolektivnega odziva.
 
Vendar epidemija Kitajski povzroča hude preglavice. »Zdravstveni sistemi so preobremenjeni. Zmanjkuje postelj, zmanjkuje prostora, zmanjkuje jeklenk s kisikom,« je razmere povzel Ruben. Še posebej resno je v pokrajini Hubei, kjer je epicenter izbruha. Smrtnost med okuženimi je tam bistveno višja kakor v drugih pokrajinah. Od ene izmed profesoric so študenti prejeli uradno sporočilo, po katerem je vzrok višje smrtnosti pomanjkanje zdravstvene opreme in zmogljivosti.


 
Ruben je od študijskih kolegov slišal, da se med mladimi prebuja nekakšna politična zavest. O dejanski politični organiziranosti je še prezgodaj govoriti, otežuje jo tudi dejstvo, da je srečevanje zaradi karantenskih ukrepov nemogoče. Glavni komunikacijski kanal so družbena omrežja, sploh wechat, na katerih kar »vrvi od nejevolje«. 
 
Ljudje vladi očitajo, da se je prepozno odzvala. Besni so zlasti, ker je zdravnika, ki je prvi opozarjal, da se po Wuhanu širi nekaj podobnega sarsu, prišla utišat policija. »Menijo, da bi, če bi bila svoboda govora večja in politika bolj zavezana transparentnosti, izbruh koronavirusa, vsaj v takih razsežnostih, lahko preprečili,« razlaga Ruben, ki temu sicer ne verjame. Je pa to prepričalo številne, zlasti mlade, ki jih je izbruh epidemije spodbudil k zahtevam po večji svobodi govora.
 
Da ni ravnal pravilno, je javno priznal zdaj že nekdanji župan Wuhana, mesta, v katerem se je virus prvič pojavil. Vso krivdo za nastalo situacijo je prevzel nase, se opravičil in odstopil, čeprav je prepozno ukrepal zato, ker je čakal navodila iz Pekinga. Kljub temu da je kolektivni odziv izjemen, Ruben opaža tudi »nekakšen kolektivni bes zaradi slabega ukrepanja partije v prvih dneh po izbruhu virusa«.