Den Gamle By na Danskem je nastal že leta 1914 z željo po drugačni vrsti muzejev, ki bi njihovo vsebino približala občinstvu. Čeprav so muzeji na prostem, še posebej v Skandinaviji, zelo priljubljeni, pa je ta edini, ki ne predstavlja vaškega življenja ali življenja v starem veku, ampak se osredotoča na meščansko življenje od srednjega veka do danes.

Muzeja na prostem, katerega ime je v prevodu kar Staro mesto, ni zlahka opaziti. Čeprav je velik za celo sosesko in leži v središču Aarhusa, se skoraj kamuflažno zlije z okolico, od nje ga ločuje le ograja. To je tudi namen prvega mestnega muzeja na prostem na svetu, ki letos praznuje 110 let od odprtja.

Takrat, leta 1914, so za javnost odprli zgolj staro mestno hišo, ki so jo v celoti prestavili na današnjo lokacijo, in trg okoli nje. Do danes se je Den Gamle By razširil na okoli 80 zgradb, ki jih ločujejo potok, več trgov in skritih ulic, s temi pa tudi na mnoge dodobra premišljene aktivnosti, muzeje in druge kotičke, ki navdušujejo obiskovalce ne glede na starost.

Vsakdanje življenje Dancev z vseh koncev države

Čeprav ob mojem prihodu muzej še ni bil odprt, se je pred njim že zbrala kolona čakajočih. Nekaj je bilo domačinov, a veliko pogosteje je bilo zaznati jezike drugih držav. Den Gamle By je tudi eden redkih muzejev zunaj danske prestolnice, ki ga obišče skoraj pol milijona ljudi na leto.

Ko so se vrata končno odprla, nisem vedela, kaj pričakovati. Vhod vodi na ulico, posvečeno začetku tega tisočletja, mogoče je obiskati jazzovski bar in picerijo, z ulice pa lahko pokukamo tudi v trafiko, solarij, banko, izposojevalnico filmov in nekaj drugih trgovinic. A največji čar muzeja so stanovanja, ki so jih poustvarili. Po vsem muzejskem mestu so namreč raztresena domovanja, ustvarjena po vsakdanjem življenju Dancev z vseh koncev države.

Stanovanja so nastala na podlagi zgodb prebivalcev več kot dvajsetih mest, izseke iz njihovega življenja je mogoče v njih spremljati tudi v dokumentarnih intervjujih, s katerimi ustvarjalci muzeja še okrepijo izobraževalno izkušnjo. Tako lahko v prvem predelu mesta spoznamo življenje samske ženske in obiščemo vrstno hišo mavrične družine partnerk s tremi otroki. Ogledamo si lahko napol prazen hladilnik Rikke zaposlene samske ženske, ki pripoveduje o zapletih spletnih zmenkarij, in vrstno hišo mlade družine, ki usklajuje zaposleno življenje treh najstnikov.

Tudi ko se začnemo vračati v zgodovino, Den Gamle By ohranja živost in predvsem čar. Ulico, posvečeno 70. in 80. letom, zapolni hrup starodobnikov. Ti se enkrat na dan zapeljejo skozi novejši del mesta, njihovi lastniki so prebivalci iz bližine Aarhusa, ki z veseljem obdobju ustrezno oblečeni razkažejo svoje avtomobile. Med njimi je Oscar, enajstletnik, ki se pogosto pridruži očetu. Ponosno sedi na sovoznikovem sedežu, lase ima oblikovane s skoraj preveč gela, ko ne klepeta z mimoidočimi, se igra s plešočo figurico Elvisa Presleyja na armaturi.

Vsak detajl šteje

Zdi se, da je v muzeju pomemben prav vsak detajl. V stanovanju oziroma komuni, ki si jo deli skupina mladih iz sedemdesetih, se človek hitro izgubi. Obiskovalci navdušeno menjavajo gramofonske plošče, stanovanje preplavljajo zvoki Simona in Garfunkla, najmlajši pa s strastjo tipkajo pisma na pisalnem stroju. V isti ulici je mogoče kupiti star radijski sprejemnik in gramofonske plošče ter si lakoto potešiti na stojnici s hotdogi in mehurčkasto pijačo, ki je še bolj sladka od današnjih. Po obroku hitim k naslednjemu stanovanju – zdi se namreč, da dan ni dovolj dolg, da bi človek videl vse.

Z začetka 20. stoletja si lahko ogledamo ravnateljičino stanovanje in dom ginekologa, ki je imel ordinacijo le tri korake stran, v isti soseski pa so na ogled stalne zbirke Den Gamle Byja, te se zdijo najbolj podobne tradicionalnim muzejem. Vendar so tudi te interaktivne in nič manj zanimive kot preostanek Starega mesta. Sprehodimo se lahko skozi zgodovino mesta Aarhus, zbirko posterjev in urarski muzej, ki, v slogu muzeja, vključuje tudi polno opremljeno urarsko delavnico.

In dlje od vhoda v muzej se odpravimo, bolj grobo tlakovana so tla, glasneje je slišati konjsko vprego, zgradbe pa postajajo vedno bolj prepredene z lesenimi tramovi.

Časovni stroj v središču Aarhusa

Največ zgradb je zasnovanih po mestni arhitekturi iz 18. in 19. stoletja. Med njimi je stara mestna hiša, prva zgradba muzeja, ki prikazuje meščansko življenje višjega sloja v tistem času in so jo ob ustanovitvi muzeja preprosto prestavili s prvotne lokacije. Ta predel Starega mesta je poln igralcev in drugih animatorjev, ki skrbijo za avtentično doživetje. V nekaterih starih hišah gospodinje kuhajo, njihove male jedilne mize pa so vedno obkrožene z mimoidočimi. Ti z radovednostjo in otroško lakoto v očeh, ki je ne omejuje starost obiskovalca, čakajo, da bodo dobili v roke glinen krožnik vrele kaše.

Vsak kotiček muzeja je prepleten z zgodbo: lekarnarski vrt, dom apotekarja in izdelovalca krst iz 17. stoletja, srednjeveški trg z žonglerji in pekarskimi delavnicami, muzej otroških igrač skozi čas, izdelovalnica božičnih okraskov in stara taverna. Aktivnosti, ki jih mesto ponuja, se zdijo, kot bi bile vzete iz knjige. Poleg rednih dogodkov Den Gamle By organizira tudi sezonske festivale in dogodke ter v ospredje postavlja zgodbe in izkušnje, ki jih v drugih muzejih ni mogoče opaziti. Konec maja, denimo, bodo v muzeju praznovali obletnico najnovejšega dela Starega mesta, ulice 2000–2014. Ob desetletnici bodo v Aarhus povabili ljudi, katerih življenje lahko obiskovalci vidijo v Den Gamle Byju in kaj se je v zadnjih desetih letih spremenilo.

»Vsak ima svojo zgodbo in čisto vsaka je pomembna,« poudarja direktor muzeja Thomas Bloch Ravn. »Zato je ključno, da se muzej nenehno posodablja in prisluhne zgodbam, ki jih posamezniki pripovedujejo.« Mnogi domovi in drugi kotički mesta so nastali prav tako, med njimi stanovanje turških priseljencev, ki so na Dansko prišli v iskanju dela. Leta 2012 je muzeju pisal brezdomec in zaprosil, da povedo tudi njegovo zgodbo, saj je Aarhus, čeprav hiše nima, njegov dom. In res ga je muzej zaposlil, poustvaril njegovo zgodbo in posnel intervju, ki mu lahko prisluhnemo na enem izmed muzejskih dvorišč še danes prisluhnemo. Sam je na tem dvorišču zgodbo pripovedoval tri mesece in javnost ozaveščal o svoji zgodbi in stiskah. Pozneje se je v muzeju redno zaposlil kot kurator.

Den Gamle By je muzej zgodb. Zgodb posameznikov, ki so ga ustvarjali, zgodb posameznikov iz drugih mest, ki so košček svojega življenja delili s Starim mestom, in zgodb tistih, ki ga vsak dan obiščejo in v skritih ulicah odkrijejo utrinek svojega življenja. Je muzej, ki skrbi, da tudi nevidne zgodbe postanejo vidne, in dokazuje, da je lahko izobraževalna institucija enako, če ne celo bolj zabavna in zanimiva kot lunapark.

 

***

Ker danes, 24. aprila, vsem naročnikom zaradi težav v tiskarni nismo mogli dostaviti časopisa Delo, je vsebina članka prosto dostopna.