Na prvem mestu naj bo človek

Dolgotrajna oskrba, krepitev strokovnega dela v centrih za socialno delo in deinstitucionalizacija so trenutno tri ključna področja socialnega varstva, ki je pred številnimi izzivi. Problemov je veliko, od reševanja stisk z dolgotrajno namestitvijo v institucijah do birokratiziranosti postopkov in razdrobljenosti rešitev. Zato se mora socialno varstvo vrniti k nekaterim dobrim rešitvam iz preteklosti in uporabiti nova znanja in metode dela, z zavedanjem, da to, kar počne, dela za uporabnika.

»Dolgotrajna oskrba, krepitev strokovnega dela v centrih za socialno delo in deinstitucionalizacija so pomembne teme za sedanji čas in za prihodnost,« je dejala Lilijana Rihter, dekanja fakultete za socialno delo, kjer so nedavno pripravili strokovni posvet z naslovom Tri osi razvoja socialnega varstva. Pred socialnimi delavci in vsemi drugimi, ki delajo na tem področju, med njimi so tudi strokovnjaki, ki raziskujejo in uspešno razvijajo nove metodologije, je izziv, kako najti načine dela, s katerim bodo odgovarjali na stiske ljudi.

Pravzaprav bi vsako od trojice izpostavljenih področij po mnenju dr. Vita Flakerja z iste fakultete potrebovalo svoj posvet, čeprav je za vsa bistveno to, kar socialno varstvo postavlja v središče, to pa je človek oziroma uporabnik: »Potrebujemo neskončno število različnih storitev, ki bodo prilagojene osebni meri uporabnika, vendar ne zgolj individualizirane – biti morajo tudi v prid skupnosti.«

Necelota in brez vizije

Storitve morajo biti pregledne in pripravljene tako, da jih je mogoče med seboj povezati. Tako se zagotovita celostna obravnava in transdisciplinarnost. V letih spreminjanja in dopolnjevanja socialnega varstva pa smo dobili močvirje, je dejal Flaker: »Imamo nekonsistentno neceloto, ki nima niti vizije, čemu naj služi, in je v službi avtoritarnosti, birokratizma in centralizma.«

Vprašanje je, zakaj se je centre za socialno delo preneslo na državo, saj morajo biti odgovorni lokalnemu okolju in se odzivati na dogajanje na terenu. Zaposleni v centrih so postali državni uslužbenci, ki uporabnike postavljajo v neenakopraven položaj. »Sedanji sistem iz uporabnikov dela predmete, ki jih je treba prilagoditi storitvi,« je bil jasen Vito Flaker, ki je poudaril tudi nekatere dosežke iz preteklosti ter nove metode in oblike dela, ki bi jih morali uvesti v prakso.

Konservativna revolucija in liberalizem sta v zadnjih desetletjih rušila sistem socialnega varstva, ki pa ga je treba ohraniti. Za pridobitev socialnih pravic so v preteklosti ljudje umirali, je dejal Flaker: »Pomembno je, da ljudem v stiski ni treba prositi vbogajme, da niso odvisni od dobrodelnosti in da tudi sredstva, vezana na to, ohranimo.« Temelj socialnega dela je, da se za človeka poskrbi in da ostane svoboden: »Da zato, ker je nekaj dobil, ne postane podložnik.«

Sistem, ki ljudi drži pokonci

Centri za socialno delo so bili vedno hrbtenica socialnega dela in socialnega varstva. »So živčni sistem, ki ljudi drži pokonci,« je bil nazoren Flaker, ki meni, da so te ustanove v zadnjih desetletjih postale nemočne, da podlegajo psihologizaciji in so servis države. Toda izredno pomembno je, da so odprte ljudem, da imajo zaposleni strokovno avtonomijo in da postopki niso zbirokratizirani.

»Socialno delo je stroka, ki zna ravnati v nepredvidljivih situacijah oziroma zna z ljudmi, ki štrlijo iz povprečja. Obenem pa ne demonizira uporabnikov, kar velikokrat počne politika,« je dejal Vito Flaker. Transferje, ki nimajo opravka s socialnim delom, bi morali prenesti v državno upravo in omogočiti boljši dostop do drugih dajatev države, ki so orodja socialnega dela, kot je na primer zagotovitev stanovanja v primeru nasilja v družini.

Socialno delo se mora deinstitucionalizirati, s tem, da je pomembno, da ustanove vodi demokratični vodja, ki ustvarja in zagotavlja avtonomijo sodelavcev in tudi uporabnikov. Toda deinstitucionalizacija ni le tehnični problem, je poudaril Flaker: »Je tudi etični in politični problem in izziv.«

Podoben izziv je dolgotrajna oskrba, ko imamo zakon, ki ga do nadaljnjega ne bomo financirali. Vendar, je opozoril Flaker, obstaja velika nevarnost, da bomo vse tri osi socialnega dela opredelili kot nekaj posebnega in jih segmentirali. To pa bi bila največja napaka, če bi, na primer, dolgotrajno oskrbo razvijali le skozi zdravstveno prizmo in brez izredno pomembne socialne note. »Seveda potrebujemo zakone in strategije, a ne zato, da upravljajo z nami, ampak da nam pomagajo živeti,« je bil jasen Vito Flaker.

Neurejena paliativna oskrba

Razpravljavci so za vsa tri področja našteli še vrsto izzivov in smeri razvoja. V dolgotrajno oskrbo bi morali umestiti paliativno oskrbo, ki je neurejeno področje brez virov financiranja. Toda z njo bi lahko posameznik do konca, do svoje smrti, ostal tam, kjer večina želi ostati – doma. Veliko je pobud za samoorganiziranje dolgotrajne oskrbe, vendar ljudje obupajo zaradi birokracije oziroma zahtev po formaliziranju. Dotaknili so se še pomanjkanja kadra, zastarelih standardov in normativov, izgorevanja zaposlenih, slabega plačila in nevključenosti lokalnih skupnosti. Opozorili pa so tudi na pomanjkanje mehanizmov, s katerimi bi podprli neformalne oskrbovalce.

Kratkoročne rešitve na tem področju so prostovoljci, prepoznavanje potreb na terenu in poprava zakona o dolgotrajni oskrbi tako, da se ga bo dalo izvajati. Organizirati bi morali manjše stanovanjske skupnosti starejših in preveriti druge alternativne možnosti nastanitve. Potrebujemo tudi integrirano razmišljanje o storitvah dolgotrajne oskrbe, tako da bosta socialno in zdravstveno varstvo delovali z roko v roki in bo manjša poraba zdravil. »Ne smemo pozabiti, da bodo nove generacije, ki se bodo upokojevale, imele drugačna pričakovanja, kako želijo preživeti starost,« so opozorili udeleženci posveta, ki so se tudi vprašali, ali imamo enotno razumevanje, kaj dolgotrajna oskrba sploh je.

Vsekakor starejših ne smemo socialno izključevati, ampak je treba upoštevati njihove želje in potrebe, kar velja tudi za osebe z demenco. Med kratkoročne cilje so uvrstili še željo po krepitvi formalne oskrbe, tako da bi ta sektor začel delovati normalno.

Mladi ne vedo, kaj je socialno delo

Centrom za socialno delo pa bi bilo dobro odvzeti obveznost razdeljevanja nekaterih denarnih sredstev, kot so štipendije in otroški dodatek. Zaposleni bi morali imeti več diskrecijske pravice oziroma znanja za samozavestno odločanje, ne pa da so vsi postopki predvsem regulirana birokracija. Vodstva centrov – omenili so nedavni primer na CSD Ljubljana – pa ne smejo biti avtokratska, ampak demokratična, ki naj z zaposlenimi oblikujejo vizijo razvoja ustanove. V to naj bodo vključeni tudi sveti zavodov, v katere naj bodo imenovali ljudje, ki se spoznajo na socialno delo. V preteklosti so namreč posamezni centri za socialno delo razvijali različne programe, med drugim tabore.

Prav tako je nujna sprememba v odnosu do uporabnikov, so opozorili razpravljavci, kjer se sedaj poudarjajo predvsem formalni postopki, ne pa vsebina: »Mladi, ki so se na centrih zaposlili v zadnjih letih, ne vedo, kaj je socialno delo, ker so socializirani v to, kar imamo danes – nekaj neosebnega.« Obenem se morajo socialni delavci vrniti na teren, med ljudi, namesto da ti prihajajo do njih v institucijo. Potrebujemo pa tudi analizo potreb na terenu – potrebe starejših v mestu, denimo, se zanesljivo razlikujejo od potreb starejših na podeželju – s katero bi storitve prilagodili ljudem iz vseh okolij.

Prezrte nevladne organizacije

V skupini, ki je obravnavala deinsitucionalizacijo, so opozorili, da imamo slabo prevedeno konvencijo o pravicah ljudi z ovirami in jo tudi napačno interpretirajo. Primer tega je mnenje, da če invalid potrebuje oskrbo, to najde v zavodu, čeprav konvencija podpira skupnostno oskrbo. »Konvencija zagovarja pravico ljudi, da si sami izberejo, kaj potrebujejo,« so poudarili razpravljavci, ki so še opozorili, da se mora sedaj človek prilagoditi programu oziroma njegovim kriterijem. Prav pa bi bilo, da bi imeli na voljo veliko storitev in da bi presegli razširjeno prepričanje, da obstajajo dobre ustanove.

Izvajalka osebne asistence je pojasnila, da imata osebna asistenca in dolgotrajna oskrba veliko skupnih točk, tako da bi lahko njihove pogoje in normative uporabili tudi za dolgotrajno oskrbo: »Le mrežo izvajalcev je treba razširiti, tako da bi uporabniki imeli pravico izbirati med njimi, ti pa bi morali imeti dovolj velik nabor storitev.«

»Bežimo k privatizaciji tudi v sociali in prehod je lahko nevladni sektor,« je menila ena od sodelujočih. »Nevladni sektor, ki je v tokratni razpravi prezrt, je tisti, ki bi lahko pomagal, dokler ne bo področje dolgotrajne oskrbe sistemsko in zakonsko urejeno.« Čim prej bi morali tudi razpisati programe dolgotrajne oskrbe, tako da bi, podobno kot je bilo pri osebni asistenci, kmalu imeli preverjene programe in izvajalce, ki bi jim podelili dolgotrajno koncesijo. S tem bi bilo tudi manj velikih tveganj.

»Večina ob dolgotrajni oskrbi pomisli na starejše, vendar bomo imeli opravka z zelo različnimi skupinami,« je opozorila ena od sodelujočih in nadaljevala: »Morda bo prav dolgotrajna oskrba tisti segment, kjer se bomo začeli ljudje z različnimi pogledi in iz različnih strok pogovarjati brez interesov v ozadju, kako biti in ostati ljudje.«