Zimske lekcije

Na zaslonu našega domačega računalnika se po naključnem vrstnem redu prikazujejo fotografije. Nekatere so skoraj sveže, večina pa se jih je v njem nabrala skozi leta in desetletja. Če ne bi bile digitalne, bi jih počasi že prekrila temna patina. Čeprav te nimajo, prinašajo nostalgijo po belih zimah, ko je bil sneg še povsem samoumeven. Po časih, ko so si le redki dobro obveščeni predstavljali, da bo po tiho spolzel iz naših življenj. Nekateri ga pogrešamo. In vzorčki, ki se v teh dneh usipajo z neba, so le v opomin, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo.

Z ene teh domačih fotografij zre gručica nasmejanih otrok v zimskih kombinezonih. Stojijo, klečijo in ležijo na snežni odeji z belimi vršaci v ozadju, s pisanimi čeladami na glavah in v družbi orjaške mrcine. Morda je bil tisti bernski planšarski pes res izšolan za nošenje sodčka, za poziranje prav gotovo ne. Ko je v eni od bund zavohal še ostanke sendviča, je fotografiranje postalo misija nemogoče. Namesto da bi gledal proti objektivu, je z orjaškim gobcem rinil za drobtinicami v dišeči žep. Z veliko smeha smo posnetek na koncu le naredili.

Od zvokov harmonike do plezalne stene: kje je že mogoča smuka?

Morda s potomci o marsičem razmišljamo drugače, a s tem ni nič narobe, saj pripadamo različnim generacijam. Toda o nečem se povsem strinjamo: zimske počitnice so bile vedno nepozabne. Tudi ko je eden od otrok v paniki vpil, da si je ob padcu zlomil roko, in se je izkazalo, da je šlo za lažni alarm. In četudi si je eden od »tastarih« na zadnjem ovinku zadnje ture izpahnil ramo in ga je čakala še dolga vožnja domov.

Nekaj smo se iz spodrsljajev tudi naučili. Nikoli se ne odpravi na smučišče brez bunde in pancerjev in vedno preveri, ali so ti lanske hlače še prav. To bom upoštevala tudi letos. Novoletne zaobljube so že izpuhtele v zrak, dvomim pa, da se je to zgodilo tudi s kilogrami, ki sem jih nabrala med prazniki.