Tegobe odraščanja

Na umivalniku sem zagledala črn prah, ni ga mogla povzročiti človeška nemarnost, takoj zatem je v ozadju ventilatorja nad umivalnikom eratično zaprhutalo. Iz rež je puhnilo še več črnega prahu. Ne, to ne more biti miš, to je ptič. Še sreča, da v zadnji uri nihče ni obiskal stranišča, sem pomislila, in takoj zatem, kako bom ubogo ptico rešila.

Najprej sva z Boštjanom poskrbela za nevtralizacijo Lota, ki je že krožil okoli prizorišča kot morski pes, ko zavoha kri. Nato je Boštjan pokazal tehnične spretnosti, kakršnih že dolgo ni, in odvil ventilator. Zazrla sem se navzgor v notranjost črnega jaška in na polički, nad katero se je jašek razširil, zagledala ptičje nožice in delček krila. Videti je bilo kot vrabčevo. Naprej Boštjan ni mogel več pomagati, ker je bila odprtina jaška preozka za moške roke.

Za nekaj časa sva ubogega vrabca pustila v temi in upala, da bo sam priletel ven. A ni. Potem sem ga poskusila izbezati z metlico za čiščenje steklenic. Prav tako ni šlo. Nič, poskušati bom morala z roko. Ko se je revše zopet usedlo na poličko, sem segla v odprtino in ga zagrabila za nožice. S krempeljci se je trdno oklepalo podlage, zdelo se mi je, da mu bom z dodajanjem sile nožice kar polomila. Zagrabila sem ga še za krilo - vrnil mi je s spustom bombe - in naposled iz jaška potegnila celo žival. Namesto vrabca sva zagledala mladega kosa.

Ko sva pozneje splezala na streho, sva zaključila, da se je kos moral prav potruditi, da je padel v jašek. Morda je bežal pred kolonijo škorcev, ki so prenočevali na sosednjem macesnu. Na vrtu sem razprla dlan in mladinec je glasno odfrčal.

Naslednji dan sem ga našla na asfaltu pod macesnom. Prevrnjen na bok in z odprtim kljunom je zeval v prazno. So ga z drevesa zopet spodili škorci? Zaskrbljena nad njegovo prihodnostjo sem ga položila v grmovje. Ko sem mu prinesla vodo in borovnice, ga že ni bilo več. Odraščanje je naporno tudi pri pticah.