Profesorjeva pot

Profesor je s sinom sedel v starega golfa in krenila sta proti zahodu. Cariniki so ju na meji ustavili in pri profesorju našli v angleščini napisan dokument.

Ker besedila niso razumeli, so mu papirje vrnili. Skritih nemških mark, ki jih je bilo ravno dovolj za bencin, organi niso našli. Ker je bila profesorjeva pokojnina nizka in je živel skromno, sta prenočila kar v avtu.

Profesor je bil povabljen v Palais de l'Europe, strasbourški sedež evropskega parlamenta. Povabil ga je Otto von Habsburg, sin Karla I. Habsburško-Lotarinškega, zadnjega avstrijskega cesarja. Otto von Habsburg je menil, da bi profesor lahko pomagal razumeti razmere v državi, iz katere je prihajal.

Na sestanek medparlamentarne skupine za srednjo Evropo je prišlo šest vplivnih ljudi. Profesorjevo sporočilo evropskemu parlamentu je bilo jasno: »Sleherna neposredna pomoč, posebno finančna, vladam teh držav razširja možnost, da se izognejo neizogibnemu: revidiranju svojega sedanjega kurza.« Govoril je, seveda, o dilemi, ali je finančna pomoč vladam v nedemokratičnih državah smiselna. Ni dopustna, je bilo njegovo sporočilo vplivni skupini.

Naslednje leto je še enkrat odpotoval proti Strasbourgu. Spet s starim avtom in sinovoma. Jesensko vreme je bilo prizanesljivo. Med potjo so, pokriti s polivinilom, zadremali na klopcah na avtocestnem počivališču. Ko so francoskim mejnim organom, ki so zaostrili pravila za prehod meje, povedali, da potujejo v evropski parlament, jim ti niso verjeli, ker je bil avto preveč neugleden.

Rešil jih je telefonski klic Otta von Habsburga. Lahko so nadaljevali pot. Profesor si je zaradi nastopov na sedežu evropskega parlamenta utrdil status državnega ­sovražnika.

Nekaj mesecev pozneje je ­profesor France Bučar, nasprotnik finančne pomoči nedemokratičnim vladam, postal predsednik slovenske skupščine.