Pravzaprav Pariz

Pariz. Posebej v maju ga je ena sama lepota. Večna romantika se spaja s prebujeno naravo in mesto ob nabrežjih Sene se zdi kot velikanska promenada. Očaralo, zmešalo in obnorelo je že mnoge. Zdi se preprosto. A ni. »C'est pas simple.«

Kajti tako, kot je John Steinbeck dejal za Positano, zagotovo še bolj drži za Pariz: gre za sanjsko mesto, ki ne deluje resnično, ko si v njem, a postane neverjetno resnično, ko odideš. In te zadene. Za zmeraj. Love actually je pravzaprav Pariz.

Francoska prestolnica v resnici izžareva nekaj nadzemeljskega. Spodbuja številne emocije in sproža nove miselne makete. Hugo je že davno zapisal, da vdih Pariza nahrani dušo, Hemingway pa ga je razglasil za premični praznik. Vsakič znova je kot ugriz v neki drug čas. Kot v slastni modri Laduré​ejev makron okusa čaj Marie Antoinette.

Nostalgičen obliz prikliče spomin. Denimo na sobotni zajtrk v veličastnem hotelu Le Meurice. V vetru šepet. Vrt. Ta ljubezen. Prévert. Tisoč in tisoč let bi bilo premalo, da bi se izreči dalo, bežen trenutek večnosti v svetlobi nekega jutra v Parizu, v Parizu na zemlji, na zemlji, ki je zvezda. In potem harmonika, pod arkadami na Rue de Rivoli, zapelje v nov dan z Les Champs-Elysées …

Svojevrsten užitek se je v Parizu potepati kar tako, brez cilja, ko veš, da bi moral zaviti levo, a greš raje še en krog, dva, po rondoju. Tresljaji, ko taksi po taktih poskakuje čez granitne kocke in po radiu odzvanja otožna L'Amoureuse Carle Bruni, ustavljajo trenutke ...

Možnosti je ogromno, odvisno od razpoloženja. In navdiha. In seveda prave družbe. Neprecenljive dvojice. Ko gre sonce spat. Večerja na vrtu Louvra. Pariz. Eno izmed najbolj šarmantnih mest na svetu. Pribežališče vseh, ki si želijo začutiti tisti drobec dolce vite. Moment sreče. Tukaj in zdaj. Za vedno Pariz.