Odprta kuhinja za dušo

Čez deset dni se bo začel Slovenski knjižni sejem, ena najpomembnejših prireditev pri nas, ki promovira knjige in branje. Zame je to vsako leto poseben obred.

Že tedne pred sejmom začnem pisati seznam knjig, ki jih nameravam kupiti, le da nikoli ne ostane zgolj pri napisanih, pač pa me na kraju samem vsakič premami še kak naslov, ki ga prvotno nisem nameravala kupiti.

Večer pred odhodom na Gospodarsko razstavišče sem vznemirjena kot nekoč, ko sem kot otrok čakala Miklavža in od vznesenosti in pričakovanja komaj zaspala.

Vem, da marsikdo ne razume, kako se lahko odrasel človek veseli obiska sejma, in ne le to – da si za nameček iz tega potem naredi še pravcati obred. Le enkrat na leto grem v tako velik nakup knjig in ta dan je zame nekaj posebnega.

Pred obiskom sejma skočim na kavo in opazujem umirjene ljubljanske ulice, ki jih med tednom, ko vse hiti in nori, nisem vajena. Potem vstopim na razstavišče in začnem svoj osvajalski pohod. Na začetku hitim, ker sem tako »narejena«, a me nazaj držijo izkušene roke in mi pravijo, naj uživam, ker je čas, ogromno časa.

Na knjižnem sejmu so mi ljube male založbe, ki so po navadi skrite kje v kotih, skorajda nevidne, pa me je že izučilo, da se pri njih znajo skrivati veliki literarni zakladi. Nekaj ogromnih založb, ki se bohotijo čez večino razstavnega prostora, mi deluje kot kralj, ki drži roko nad svojimi podaniki in pazi, da mu ne vzamejo žezla iz rok.

Tudi ko obiskujem tuja mesta, imam v njih najraje knjigarne, četudi ničesar ne kupim – ker pač ne znam italijansko, nemško niti poljsko – a mi je všeč njihov utrip, to, kako poživijo kraj. Pater Niko Žvokelj iz frančiškanskega samostana Kostanjevica mi je dejal, da je knjižnica srce vsakega samostana.

Podobno je s knjigarnami – zame so srce mesta in vanje hodim, da si nahranim dušo. Po obisku letošnjega knjižnega sejma bo znova za lep čas neznansko polna.