Na morje

Že vidim kristalno čist zaliv, v katerem pobliskavajo srebrne ribice. V jutranjem hladu morje s spokojno sinjino tekmuje z nebesnim odsevom brez oblačka, proti večeru pa se koketno spogleduje z borovci nad skalnato obalo in postaja še samo zelenkasto. Brezmejna popolnost.

Ko se oktober zakoplje v mračni november, je čas za iskanje popolne morske destinacije. Za prihodnje leto. Najprej: kam. K nam? Zadnje leto pred pandemijo so turistični delavci (turizem smo ljudje) ob morju, pa ne samo ob morju, ampak tudi ob najbolj obljudenih gorenjskih jezerih, sodržavljane ne preveč prijazno odvračali od patriotskih namer, da bi čas in denar zapravljali pri njih.

Treba je razumeti, da najboljše hranijo za obiskovalce iz širnih daljav, ki morajo iz ljube in drage nam Slovenije odnesti najboljše vtise, da bodo doma vzhičeno pripovedovali in kazali posnetke krasot in dobrot iz naše dežele. Tako jih bo za njimi prišlo še več. In naslednje leto še več. Podiranje rekordov imamo v naši državi v krvi.

V stiski človek najprej pomisli na soseda. Posebno če ima ta štiridesetkrat daljšo obalo, za povrh pa iz morja štrli še kakšnih tisoč otokov. Toda tudi sosedje imajo premalo za vse. Radi bi goste, ki so odprtih denarnic, a skromni, kajti domačih morskih rib, hobotnic, sip in škampov pri najboljši volji ni za vse, ki bi radi jedli lokalno, zato si pomagajo z uvozom iz prostranih oceanov. Petični gostje pa so muhasti in slabi v zemljepisu. Kar naprej hodijo na ene in iste otoke, daleč od Jadrana, zato morajo sosedje zaračunati malo več tistim, ki pridejo.

Načrti, ki smo jih pilili vse črne zimske mesece, dobijo velik vprašaj. Kaj pa, če morje ni tako kristalno? Pravijo, da je polno meduz. In da so opazili morske pse. Turisti z vodnimi skuterji so smrtno nevarni. Sonce te lahko spravi na smrtno posteljo. Odmrznjeni lignji pa tudi niso nič posebnega. Hm ... pa gore? Skrivnostna brezpotja, toplina gorskih koč, domače kislo mleko ...