Maturantska

Kot prvorazredni usmerjeni izobraženci, bilo je davno davno, nismo imeli mature, maturantski ples pač. One čase sem v šolo hodil v nekdaj očetovih hlačah na rob in balonarju, ne glede na zunanjo temperaturo. Oboje sem moral nesti v predelavo krojaču.

Ko se je bližal ples brez mask, sta mi tako oče kot mati zabičala, da mi, ako se v Festivalni dvorani prikažem v retro opravi, pod plaščem sem imel največkrat črno srajco, nikoli ne odpustita.

Nekaj ur pred balom sem se od njiju poslovil v lepih kavbojkah in temno rdeči lakostki, bila sta zadovoljna. Potem sem šel v klet, tam me je čakala vreča, v njej prepovedana uniforma.

Fotografiranje z 28 sošolkami in tremi sošolci (verjetno je kdo manjkal) sem, že zamlada mali upornik, izpustil in ugvantan vstopil v svečano nališpano dvorano.
Ženska in moški, ki sta me spravila na svet, sta prebledela. Občutek imam, da sta mi z leti odpustila. Kot sem jaz očetu, da je po pol ure zapustil prizorišče in odvihral na slavistično rajanje v Portorož.

Preteče nekaj kubikov Gradaščice in zdaj sem oče celo jaz. In moj otrok goden za maturantski ples. Kakšno obleko bo nosila mladenka, vem, ker je šel del sredstev zanjo iz moje mošnje, pa tudi, joj, kako lepa beseda, proba v živo je potekala pred mojimi očmi. Drži sicer, da tudi hčerka sem ter tja nosi ponošene rekelčke svojega očeta, okej, glede hlač bi bile zaradi razlike v višini predelave prezahtevne, pa tudi nekdaj svete leviske današnji mladeži pomenijo malo manj kot nič. Ampak verjamem, da bo kupljeno po spletu na njej vihralo tudi na zabavi. Sem ter tja pa le stopim v klet in po kotih pooprezam za polivinilastimi vrečkami, v katerih bi se, pač vem, da se zgodovina še prerada ponavlja, utegnil skrivati moj zguljeni usnjeni džeki. In predpredzadnje, strgane leviske.