Kamin(o)

Ko si človek postavlja dom, ponavadi sanje prireja zmožnostim. Konkretno, kupi 15 najcenejših notranjih vrat, zunanje viseče luči pa naroči umetno kovane tam, kjer se najbolj spodobi, v Kropi. V 20 letih so svojemu namenu služile štirikrat. Vrata so bila brezhibna štiri leta. Tudi kaminski dimnik se je morda sprva zdel predrag, kar pa ob zapravljanju skozi petino stoletja, ob luknjanju strehe in nosilnih plat za dimniško cev pač pozabiš.

Gledano element(ar)no, ne počutim se kot bitje zemlje, neki alternativni videc mi je celo neprizemljenost oponesel, v vodi se počutim kot riba na suhem, zraka ne cenim, ker na čistem živim, ogenj, ogenj je dejavnik, ki mi zadnje čase ne greje le kosti in čeznje prevlečene kože ter kanec maščevja na pričakovanem mestu, ampak toplina sega globlje.

Zato nazdravljam vremenski mrzloti, ki mi omogoča, da vsako jutro v naš tako in drugače predragi kamin vržem nekaj trščic, dodam dve zažigalni kocki, pritaknem super dolgo šibico in se začne. Čakanje, da je podlaga pripravljena za večja polena, nerodno zložena ob eno zunanjih hišnih stranic, nato pa čepeče ždenje pred steklenim ekranom z relativno enoličnim programom, ki pa ga ne moreš menjati. In ki ti, v nasprotju z dobršnim delom ponujenega na tevejih, da misliti. Če ne drugega, misliti na nič.



V času novinarjenja sem se srečal z morda tremi junaki, junakinjami, ki so se v iskanju samega sebe odpravili na dolgo romanje El Camino, Jakobovo pot. Nazaj so prišli prerojeni. A ne toliko, da romanj ne bi ponavljali. Meni je laže, miselno romanje pred kaminom me gor drži približno do sredine popoldneva in lahko ga ponovim vsako jutro.

Dokler se ne bo vreme tako spridilo in bo kurjenje v kaminu postalo potratno. Tedaj bom podkuril na zunanjem kurišču in, zakaj ne, na rešetko vrgel jakobove pokrovače.