Dobro jutro: Kar je samo moje

Ko ti vse uzakonijo, organizirajo in formalizirajo, se v prvem trenutku zazdi, kakor da so te okradli. Da so ti odvzeli prav tisto, v čemer si najgloblje živel, kar si osebno doživljal in kar ti je dajalo moč. In da so prav to dali nekomu drugemu, ki se do takrat tega niti zavedal ni.

Ob jutranjem svitu, ko se nebo šele začenja oranžiti ali rdečiti, je veselje, da si doživel še eno jutro in da boš najverjetneje preživel še en dan v celoti, le pri tistih, ki se, ne glede na svojo starost, zavedajo končnosti življenja. Tistih, ki si vsak dan prištejejo kot še en dosežek in jim je vzhajajoča jutrova svetloba darilo. Morda se sploh ne zavedamo, da se po vsakem tako začetem dnevu na nekak svojstven način zahvalimo večeru, da smo lahko jutranje darilo mehko odvili in ga med dlanmi prinesli do mraka. In brez posebnega namena postojimo pred tistimi istimi barvami večernega roba neba, ki so se od jutra nevidno splazile na to drugo stran našega obzorja.

Vmes se nam je med nabiranjem regrata v laseh nabralo nekaj že odpadlih lističev češnjevih cvetov in nas neslišno povabilo, da se zastrmimo v belo puhasto krošnjo. Za stisnjene pesti velike družine cvetov iz enega samega cvetnega brstiča nas bodrijo, da se je za vsak dih in za vsak cvet življenja vredno truditi, četudi vemo, da bo vetrc lističe kmalu odpihnil in bo morda že prvi zelenkasti kroglici neka muha preprečila, da bi kdaj postala prava sočna rdeča češnja.

Kot da to intimno doživljanje posameznika ne bi bilo dovolj, se najdejo ljudje, ki začnejo vse to formalizirati. Kakor da so doživeli razodetje, ker so nekoč le videli sončni vzhod, začnejo organizirati njegovo skupinsko opazovanje. Ker so slišali za čaščenje češnjevih cvetov nekje na drugem koncu sveta, ga začnejo kot velikansko modrost vcepljati vsem okoli sebe. Nekoga so slišali piskati na trobentico, pa že imajo zamisel, kako bodo z zborovskim piskanjem »pomagali« ljudem ... Na srečo nič od tega ne morejo vzeti posamezniku, če sam tega noče.