Bajse in suhice

Ko je julija 2012 judoistka Urška Žolnir dobila prvo zlato kolajno na olimpijskih igrah, je takratni Delov kolumnist na twitterju (danes omrežju x) zapisal, da je mislil, da to bajsa, ki dela reklamo za salame. V mislih je imel seveda drugo judoistko iz težje kategorije. Njegova retorika je bila deležna vsesplošnega zgražanja. Nedvomno je bila neprimerna in netaktna, kot je pozneje priznal, a če bi takrat namesto bajsa zapisal suhica, najbrž nihče ne bi niti trznil.

Tudi Slovenija je domovina juda

Pred časom sem v domačem kraju po dolgem času srečala prijatelja iz otroških let, sina družinskih prijateljev, ki je skozi leta postal skoraj bolj širok kot visok. »Ali tebe v Ljubljani nič ne hranijo?« je bil njegov prvi stavek, ki mi ga je namenil. »Mene morda premalo, ampak tebe pa očitno preveč,« sem mu odvrnila, nato sva zamenjala temo.

V začetku marca ob svetovnem dnevu debelosti bomo spet poslušali, da je debelost bolezen, kar nedvomno v določenem delu je, večinoma pa je posledica tega, da se ljudje premalo gibljejo in neustrezno prehranjujejo. A tudi vitkost je lahko bolezenska ali za posameznika neprijetna, zato je nesprejemljivo, da se takšne osebe lahko brez zadržkov označi za suhice, trlice, prekle in podobno, če se komu reče, da je debel, bajsi, knedelček ali podobno, pa to ni družbeno korektno. Z nekaj cinizma bi lahko rekli, da so vitkejši ljudje v primerjavi z bolj zaobljenimi nenehno oškodovani. Debelost ni le estetski problem, ampak je povezana s kroničnimi boleznimi in zato bolj bremeni zdravstveno blagajno. Za večje številke oblačil se porabi precej več blaga kakor za manjše, a je cena ista, tudi na letalih, kjer sicer preštevajo grame, teža posameznika ne prinaša bonusov ali malusov.

To so kakopak skrajnosti, a četudi je vitkost morda estetsko bolj zaželena, je z oznakami za suhost tako kot za debelost treba biti obziren.