Ananas, sveta vladar

Največja skrivnost na svetu je ananas. Ta sadež me fascinira že od mladih nog. Še zdaj se živo spominjam, ko sem ga prvič zagledal. Oče se je vrnil iz Avstrije in ga postavil na mizo. Bil je manjši, kot sem pričakoval, štirikotne oblike in svetlikal se je kot gospod Pločevinko v Čarovniku iz Oza. Mama je na mizo položila skodelice, oče pa je pograbil nož in ga zapičil v ananas s takšno silo, da so poskočile. S kar nekaj napora je ananas odprl, vmes pa preklinjal, ker pri nas odpirači za konzerve očitno dobijo noge.

Moč uniforme

Drobni koščki ananasa so plavali v tekočini, nemudoma sem jih vzljubil, in ko sem jih naslednjič videl, se je zgodilo nekaj nenavadnega. Izkazalo se je, da so koščki sprva kolobarčki z luknjo na sredini. Vau, le kako je to mogoče? Če sem jih veliko pojedel, me je začel peči jezik. To me ni moglo ustaviti, ananas sem naravnost oboževal. Kmalu je prišel v jugoslovanske samopostrežne in se uspešno pretihotapil v našo kuhinjo. V osemdesetih letih je bil eden najpopularnejših sadežev na svetu. Odlično se je znašel v koktajlih, postal je velik zaveznik azijske hrane, čeprav je nosil južnoameriški potni list. Celo na pici se je znašel, ampak za to nisem zbral poguma. V tem obdobju sem ga prvič videl v živo, takega kot po televiziji in v risankah. Presenetilo me je, da je bil ves bodikav in neprijeten na dotik. Nismo prav dobro vedeli, kako se ga lotiti, na koncu smo ga razrezali kot lubenico in posesali vse do olupka.

Globalno navdušenje nad ananasom se je konec devetdesetih uneslo, njegov spor s plastičnimi vrečkami živi še danes. Zame je uživanje ananasa še vedno dogodek, in ko sem pred dnevi to zgodbo pripovedoval mlajšemu prijatelju, se mi je čudno nasmihal. Na prigovarjanje je razkril, da ima ananas sloves, ki ga nisem poznal. Preizkušeno naj bi bil zaveznik intimnih druženj, saj naj bi njegov okus vztrajal v telesu moškega. Svetoval mi je, naj pijem ananasov sok. Za ponoret, temu ni videti konca.