Ko ljudje vidijo, da invalidom povzročajo težave, jih je sram

Zdi se nenavadno, da je še vedno treba poudarjati, da so v naši družbi (in v prometu) tudi invalidi, toda realnost je taka, da imajo ti redno težave pri parkiranju avtomobila. Pa ne zaradi sebe, temveč zaradi nepazljivih in ignorantskih voznikov poleg njih. Na to opozarjajo pri društvu Moja pot s projektom Pomisli, preden (za)parkiraš.

Skoraj ni dneva, da na družbenih omrežjih ne bi zakrožila fotografija avtomobila na parkirnem prostoru za invalide, ki tam nima kaj početi. Ljudje se zgražajo, toda premalo se zavedamo, da lahko preglavice invalidom povzročijo tudi drugi vozniki, ki sicer parkirajo na ustreznem mestu, vendar preveč površno in malomarno, tako da je njihovo vozilo preblizu parkirnega prostora, namenjenega invalidom.

Takšnih primerov je več. Prvič, če vozilo s stranskim dvigalom stoji na prostoru za invalide, na sosednji prostor pa parkira vozilo, ki prevozi rumeno črto, invalid ne more vstopiti v svoje vozilo, saj sta avtomobila preblizu. Drugič, če je vozilo s stranskim dvigalom na prostoru za invalide, zraven pa nekdo parkira na rumeni otok, invalid ne more v svoje vozilo. Tretjič, če invalid parkira na prostor za invalide ob črtah za prepoved parkiranja, ki razmejujejo parkirišče in cesto, in na ta del nekdo nedovoljeno parkira, invalid ne more vstopiti v svoje vozilo. In četrtič, če je vozilo z zadnjim linearnim dvigalom parkirano na bočnem mestu za invalide, zadaj pa nekdo parkira na rumene črte, torej je avtomobil preblizu, invalid prav tako ne more v svoje vozilo.

Različne lokacije, različne izkušnje

Ker je takšnih primerov preveč, so se v društvu Moja pot, kjer se ukvarjajo z mobilnostjo invalidov, lotili projekta Pomisli, preden (za)parkiraš. Projekt ima dve ravni. Na terenu še vedno preverjajo, koliko invalidov uporablja parkirišče za invalide in kako parkirajo drugi vozniki v bližini, že prej pa so s spletno anketo povprašali, koliko se ljudje zavedajo težave in kolikokrat so se invalidi že znašli v brezizhodnem položaju, ker jih je nekdo zaparkiral. Projekt traja od marca do oktobra, financira ga ACF Slovenija, ki je društvo Moja pot izbral na razpisu za mala podjetja in organizacije.

V anketi je sodelovalo 31 voznikov invalidov. Vsi so se strinjali s trditvijo, da so parkirna mesta za invalida širša zaradi lažjega vstopa in izstopa iz avtomobila in ne zato, ker bi bili invalidi nerodnejši vozniki. Večina anketiranih je že imela težave zaradi zaparkiranega vozila, samo štirje vprašani nimajo negativne izkušnje. Povrhu je 66 odstotkov vprašanih nato dolgo čakalo, da se je voznik nepravilno parkiranega vozila vrnil, 24 odstotkov zaparkiranih invalidov pa je o tem obvestilo redarsko službo ali policijo.

Najboljše izkušnje imajo invalidi na parkiriščih v zdraviliščih in parkirnih hišah, sledijo hoteli, bazeni in zdravstvene ustanove, slabše ocenjena so parkirišča pri restavracijah, daleč najslabše pa parkirišča ob množičnih dogodkih in prireditvah. Posebna zgodba so parkirišča v nakupovalnih središčih, saj so jim invalidi dodelili vse ocene, od zelo slabo do odlično.

Večurno čakanja na voznika

Vodja projekta Marko Kušar pravi, da želijo invalidi prek lastnih izkušenj povedati, kaj pomeni, ko imajo zaparkiran avtomobil. »Na lastni koži smo to že prevečkrat doživeli. Včasih tudi več ur čakamo na voznika, da pride in odpelje svoj avto. S projektom želimo širšo javnost obvestiti, da invalidi resnično potrebujemo dodaten prostor ob avtomobilu.«

Kušar poudarja, da infrastruktura ni problematična, saj so parkirna mesta za invalide ustrezno označena, bistveno večji problem je vozniška (ne)kultura. »Pri infrastrukturi pogrešamo samo to, da bi bilo parkirišče, namenjeno invalidom, bolj ločeno od parkirišč za vozila z dostopom za invalidski voziček. Tak tip parkirišč poznajo predvsem v ZDA. Invalidnost je namreč širok pojem, saj niso vse invalidnosti vidne in niso vse invalidnosti gibalno ovirane. Eni potrebujemo več prostora, drugi manj,« pojasnjuje.

Pri ozaveščanju voznikov najbolj pomaga praksa. »Kdor je enkrat zaparkiral invalida, navadno tega ne stori nikoli več. Ko vidi, kaj je povzročil s svojim ravnanjem, se tega zave in napake ne ponavlja. Ko ljudje vidijo, da je invalid zaradi njih v težavah, jih je predvsem sram, le redki so nato še dodatno nesramni.«

Kako do telefonske številke?

Za projekt Pomisli, preden (za)parkiraš so posneli več prizorov nepravilnega parkiranja, v prihodnjih mesecih jih bodo predvajali v medijih, končni namen pa je samo en – manj nepravilnega parkiranja.

»Problem je, ker pristojne službe zaradi varovanja osebnih podatkov ne smejo uporabiti telefonske številke voznika, ki je nepravilno parkiral, čeprav bi jo lahko pridobili na podlagi registrske tablice,« razlaga Kušar. »Morda bi lahko pripravili informacijski sistem, kamor bi invalid javil registrsko tablico nepravilno parkiranega vozila, nato pa bi sistem s SMS-sporočilom samodejno obvestil voznika, da je nepravilno parkiral. Tako ne bi bilo nobene izmenjave osebnih podatkov.«

Še en predlog je, da bi vozniki ob zavarovanju podali dovoljenje, da zavarovalnica sme posredovati policiji njihovo telefonsko številko, če so nepravilno parkirali. Dodatna rešitev bi lahko bila, da bi imeli parkirni prostori za invalide posebne zapornice ali ovire, ki bi se dvignile oziroma umaknile na podlagi registrske številke invalidovega avtomobila.

Glavno vodilo pa je še naprej isto, ozaveščati ljudi, kaj nepravilno parkiranje v praksi pomeni za invalide. »Več poudarka pravilnemu parkiranju bi lahko namenili tudi v šolah vožnje,« pravi Kušar. »Nikakor pa nismo za to, da bi dvigovali kazni.«