Naj se ne hvali z Vršičem, kdor ni okusil Kuma

Trbovlje – Je ena najbolj zahtevnih in najlepših, s strmimi klanci in adrenalinskimi spusti, edinstvena v nastajanju, saj bodo žulje in znoj v njej pustili tujci, in posebna z atraktivno »cicko« ter skrivnostno Krvavico. Takšna je trasa slovenske turnokolesarske poti (STKP): meri srečno trinajstino slovenske, ki je s 1800 kilometri najdaljša te vrste v Evropi.



Projekta STKP se je pred dvema letoma lotila Planinska zveza Slovenije (PZS); pot meri 1800 kilometrov, višinskih razlik je za 50.000 metrov, povezuje pa prek petdeset planinskih postojank. Pia Peršič in Andrej Martinčič sta med redkimi, ki so STKP prekolesarili v enem kosu. »Krenila sva iz Brežic in z vsemi pavzami ter nevšečnostmi – od fizioterapije do sršenjega pika – sva potrebovala 43 dni. Kdor misli, da pozna Slovenijo, naj se jo pelje gledat. Že s sosednjega hriba se odpirajo neznani razgledi.« Vsem, ki se bodo odpravili na pot, Martinčič svetuje čim manj prtljage in nobenih skrbi: »STKP se vije po sredogorju in človek prej ali slej pride do koče. Tudi prostih postelj je v sredogorju vedno dovolj.«
 

Urejena tretjina »transverzale«

Po končanih delih na zasavski TKP bo urejena tretjina slovenske. Tuji študenti iz Francije, Španije, Bosne in Hercegovine ter Kosova na mednarodni izmenjavi v trboveljskem mladinskem centru (MCT) so pod mentorstvom Gašperja Venca, trboveljskega prostovoljca in soavtorja 130-kilometrskega zasavskega kolesarskega »kroga«, doslej že opravili prek štiristo prostovoljnih ur dela. Prav zaradi njihovega vložka bo zasavski odsek STKP, ko bodo predvidoma še ta mesec dela na njem končana, edinstven v državi.



Zgledno urejeni so po oceni Francija Razpeta, skrbnika zasavske TKP, odseki na Primorskem, Kočevskem ter od Donačke gore do Pohorja. Zasavski ne bo zaostajal, od Trojan do Čemšeniške planine že stojijo kovinski drogovi z modrimi markacijami ter usmerjevalnimi tablami. Zasavska trasa se začenja na Trojanah, naskoči 1205 metrov visoko Čemšeniško planino, se spusti v Tabor v Savinjski dolini, krene mimo Krvavice, Vrhov do Svete Planine nad Trbovljami, se spusti do Podmeje in vzpne na Mrzlico, nato se obrne proti Kalu nad Hrastnikom, se spusti do Marnega ter spet grize kolena do Gor, zavije proti Širju do znamenite »cicke« nad Savo, kjer noga in kolo počijeta za nekaj minut – toliko, da »cicka« prečka reko, nakar pot zavije do Radeč ter se še zadnjič povzpne – tokrat na 1220-metrski Kum. Konča se v Šmartnem pri Litiji. Andrej Martinčič je navdušen: »Fascinantno je, ko človek ugotovi, da je iz Radeč na Kum težje priti kot iz Kranjske Gore na Vršič. Do Kuma je treba premagati tisoč, do Vršiča 'samo' 800 metrov.«


 

»Cicka« čez Savo in Veronikina kri

V četrtek zjutraj so se mentor Gašper, študent geografije Daniel iz Zaragoze, študentka mednarodnega poslovanja Sofia s Kosova in magistrska študentka fakultete za kmetijstvo Marina iz Banja Luke že zgodaj zapodili na breg Save pod Širjem, tik železniške proge proti Zidanemu Mostu. »Cicka« na jeklenici visoko nad Savo ponuja edinstveno doživetje na vsej STKP. Pred desetletji so se domačini z obeh bregov vsak dan vozili z njo, danes služi le redkim. »Z vključitvijo v STKP smo jo oživili, podjetnik Janez Gričar jo je brezplačno opremil še s posebno ročko za kolo,« pripoveduje Gašper Venc, ki je tisto jutro pokosil travo na »cickinem« postajališču. Marina je zavrtala v tla, kjer bosta stali tabla in turnokolesarska markacija, Daniel pa je demonstriral, kako »​cicko« spraviti na desni breg in nazaj. »Cicka« v kanjonu Save in Krvavica, čokat hrib v spodnji Savinjski dolini, na oni strani trboveljskih Vrhov, z rdeče obarvanimi prepadnimi stenami, sta med najlepšimi atrakcijami vseslovenske TKP. Prva nosi letnico 1953, drugo legenda postavlja v čas celjskih grofov. Krvavica, pravi legenda, je rdeča od krvi, saj so po njej v smrt pahnili Veroniko Deseniško, nesrečno ljubezen Friderika Celjskega.


 

Edinstven pečat so ji dali prostovoljci

Katra Kozinc, koordinatorka projekta evropskega prostovoljstva (EVS) v Mct, pravi, da je tokrat prvič, da so »prostovoljce poslali na teren – opravljat fizična dela«. In ni jim žal. Ne prostovoljcem ne MCT. »Okrepiti smo želeli kulturo prostovoljstva, aktivnega državljanstva. Preprosto smo iskali primerno delovno akcijo za tuje in lokalne prostovoljce in tu so se naše poti prekrižale s predsednikom PZS Jožetom Rovanom. Narava v Zasavju in zelenje vse naokrog sta tujce očarala. Tudi dež jih ne ustavi. Vsi smo pridobili.« V prihodnjih letih je pričakovati »kopiranje« zasavskega »vzorca EVS«, saj povpraševanja po njihovih prostovoljcih kar dežujejo …