Ne, nismo vsi v istem čolnu

Medtem ko se v tujini zaradi epidemije sprejemajo tudi ukrepi v pomoč najemnikom, se v Sloveniji skrbi predvsem za zaščito zasebne lastnine. Za pravico do bivanja in ostale osnovne eksistenčne potrebe pa naj poskrbi vsak sam, opozarjata sociologa Maša Hawlina in Rok Ramšak z Inštituta za študije stanovanj in prostora.
 

Fotograf Blaž Samec je pred časom objavil fotografije središča mesta zvečer, ki so pokazale, da za okni skorajda ni luči. Kje so stanovalci?

Maša Hawlina: Kar zdaj vidimo v središču mesta, potrjuje, da se ta prazni, iz njega se izrinja prebivalce, medtem ko se vanj postavlja stvari, ki so dobičkonosne. V središču mesta tako ni več prepleta storitev in bivanja. In zdaj v času epidemije, ko to ni več prostor potrošnje, postane na nek način mesto duhov. Se je pa z epidemijo zanimivo pokazalo, da nekatere prostore, ki so jih prej lahko uporabljali potrošniki, zdaj lahko uporabljajo tudi, denimo, brezdomci. Zdi se, da imajo ljudje spet pravico do uporabe javnega prostora v centru.


 

Toda glede na odlok, ki prepoveduje združevanje, je nimajo.

Maša Hawlina: Drži, a mislim, da je ta zunanji prostor zdaj postal zelo pomemben, sploh za tiste, ki nimajo dovolj prostora v svojih stanovanjih. Vemo, da so v Sloveniji številna stanovanja prenaseljena. Pri družinah, kjer živi skupaj več generacij, se je pokazalo, kako pomembne so javne površine.
 

Če se je zdaj pokazalo, kako pomembno je pri spopadanju z epidemijo javno zdravstvo, ali lahko podobno rečemo tudi za javni prostor?

Rok Ramšak: Nepredstavljivo se mi zdi, da javnega prostora ne bi ohranili v domeni javnega, je pa nekoliko drugače s stanovanji. Bili smo že priča množični privatizaciji, ko se je privatiziralo veliko večino družbenih stanovanj. Zdaj smo v zelo nenavadnem obdobju. Ko govorimo o stanovanjih, govorimo o kopičenju težav zadnjih treh desetletij. Te so posledica zanemarjanja države, pomanjkanja državnih investicij in v prepuščanju celotnega področja trgu. K sreči je stanovanjsko vprašanje v zadnjih nekaj letih ponovno postalo predmet javnih debat, nekatere stvari so se začele premikati in upam, da je ta kriza še dodatno osvetlila ključna področja, kot so pomanjkanje dostopnih in za bivanje primernih stanovanj. Pokaže se, da je javna stanovanjska preskrba najbolj varna oblika. Vsi tisti, ki delajo v prekarnih pogojih, si težko privarčujejo, ampak živijo od plače do plače, od najemnine do najemnine. Zanje že mesec dni izpada dohodkov pomeni veliko krizo. In v času epidemije se ni naredilo nič, da bi se jim pomagalo. Tisti, ki živijo v javnih stanovanjih, imajo vsaj dve veliki prednosti – nižje najemnine in zakonodajo, ki jih vsaj malo ščiti, lahko, denimo, v primeru izpada dohodkov zaprosijo za subvencijo. Za najemnike na zasebnem trgu te varovalke ni. Vse, ki kar jih zdaj ohranja pri stanovanjih, je to, da sodišča trenutno ne obravnavajo primerov, kot so deložacije.



Morda sem kaj spregledal, toda za zdaj je edini ukrep, povezan s stanovanji, možnost odloga odplačevanja vsaj glavnice stanovanjskega kredita za določeno obdobje, na področju najemnin pa država ni naredila nič. Medtem ko se v tujini sprejemajo prav ukrepi v pomoč najemnikom, naša država skrbi za zaščito zasebne lastnine in profitov, za pravico do bivanja in ostale osnovne eksistenčne potrebe pa naj poskrbi vsak sam.

Maša Hawlina: Kar je virusna kriza še najbolj osvetlila na stanovanjskem področju, je, da stanovanjski status ni nevtralen, da je država na strani lastnikov, da podpira lastništvo, medtem ko najemniki ostajajo prepuščeni sami sebi v nereguliranih, nestabilnih in nevarnih pogojih najemniškega, tudi črnega trga.
 

Ali je epidemija razkrila kaj o stanovanjskih razmerah oziroma bivalnih pogojih, česar prej nismo vedeli?

Rok Ramšak: Za mnoge je bil verjetno šok, ko so izvedeli, da se ne smejo gibati zunaj občin stalnega ali začasnega prebivališča, saj številni nimajo urejenega začasnega prebivališča. Pa ne zato, ker tega ni bi hoteli urediti, ampak ker ne morejo, saj je veliko najema na črno. Najemna razmerja so pri nas zelo prekarna in kratkotrajna. Država vse preveč ignorira ali pa ne priznava velikega problema, ki je predvsem posledica javnih stanovanjskih nepolitik.

Če pogledamo študente, ki bivajo v študentskih domovih, prav tako naletimo na bizarno situacijo, ko je zaradi odloka, ki nima nobene zveze z bivalnim prostorom, kar naenkrat čez noč prišlo do zahteve, da se morajo izseliti. In to prav v trenutku, ko so ukinili javni prevoz. Morda sta temu botrovala slaba koordinacija in premislek o posledicah učinkov ukrepov, ki se izvajajo. Toda govorimo o dejanju, ki je z ustavnega gledišča sporno. Z odlokom, ki govori o študijskih prostorih, se je poseglo na polje doma in bivanja, kar ščiti povsem druga zakonodaja in ta bi morala preprečiti tovrstne situacije. Pokaže se nerazumevanje učinkov in posledic sprejetih ukrepov – brezbrižnost do sočloveka, ki se ga tako lahko pahne v velike težave.

Maša Hawlina: Prav zdaj bi morali sprejemati ukrepe za zaščito najemnikov in vseh tistih, ki so ostali brez prihodkov, treba bi jih bilo oprostiti najemnine ali pa jih znižati na neprofitne, prepovedati deložacije in za tiste, ki imajo eno nepremičnino, zamrzniti plačevanje individualnih kreditov. Nikakor pa ne bi smeli ustvarjati situacij, da bi se najemniki po krizi znašli z velikimi dolgovi. Vsi ukrepi bi morali veljati še vsaj pol leta po normalizaciji življenja.

Rok Ramšak: Toda nič od tega se ni naredilo.
 

Kako glede na vse misliti slogan Ostanimo doma? Kdo smo tisti, ki smo ostali doma?

Maša Hawlina: Doma ostajamo tisti, ki imamo dom in tisti, ki nam ni treba fizično v službo, toda ogromen delež ljudi ne sme ostati doma, kot so zdravstveni delavci, poštarji, smetarji, prodajalke, spet drugi ne morejo, ker doma nimajo.

Rok Ramšak: Nikakor ne smemo zapasti v razne puhlice, ki jih pogosto slišimo, kot je ta, da smo vsi v istem čolnu. Obstaja ogromna razlika že med garsonjero in hišo z vrtom, da ne govorimo o primeru iz ZDA, ko se je pol Manhattna izpraznilo, hkrati pa so se napolnili rajski otoki, in potem je kdo od teh na instagramu zapisal, da smo vsi v istem čolnu. Ne, nismo vsi v istem čolnu.

Maša Hawlina: In prav zato, da bi lahko upoštevali poziv Ostanimo doma, bi morala država najprej zagotoviti varno urejeno stanovanjsko področje.

Kaj pa je epidemija pokazala o bivalnih pogojih starejših?

Maša Hawlina: Povsem nedopustno pa je, da se je vlada odločila, da se okuženih starostnikov ne premika v bolnišnice, ampak  se jih pusti v oskrbi kadrovsko podhranjenih domov za upokojence, ko bi se jim v bolnišnicah lahko ponudila občutno boljša oskrba.

Rok Ramšak: Vprašanje domov za starejše je razširjeno stanovanjsko vprašanje. Kot se na stanovanjskem področju kažejo ogromne težave, je tu podobno. Država se umika, deset let je minilo, odkar je nazadnje zgradila dom in tudi to je področje, ki se ga vse bolj prepušča zasebnemu trgu. Domov je premalo, tisti, ki so, so preobremenjeni, premalo je usposobljenega kadra. To so tudi razlogi, zakaj je danes v njih, kot je. Če bi, denimo, gradili kakovostne javne domove za starejše ali spodbujali različne oblike sobivanja, bi bilo danes za mnoge stanovalce v njih lažje.
 

Za kakšne oblike gre?

Maša Hawlina: Oblika, ki bi jo tudi precej enostavno lahko vpeljali, je organizacija domov kot neke vrste gospodinjskih skupnosti. Tako ne bi bili več organizirani po oddelkih, ampak da ljudje, ki so v različnih stanjih, sobivajo in je oskrba organizirana na način gospodinjstva, in ne kot je to zdaj, ko je vse odrejeno od zgoraj, kdaj bodo jedli, počivali, kdaj lahko gredo ven. Domovi za ostarele so postali totalne institucije, v katerih so ljudje povsem podrejeni tamkajšnjemu režimu. Z gospodinjskimi skupnostmi pa bi bila kakovost bivanja višja, in to so že prakse v tujini.

Rok Ramšak: Pomagali bi tudi zadružni načini sobivanja, ko bi skupnost hkrati skrbela za vsakodnevno pomoč, kot so nakupi in prevozi, kar bi zdaj v času epidemije prišlo zelo prav.
 

Kako daleč je izgradnja prvega zadružnega stanovanjskega projekta na Rakovi jelši, ki bo medgeneracijski?

Rok Ramšak: Približevali smo se uresničitvi, a sta zdaj vmes dve nepredvideni neznanki. Ena je virus, saj potrebujemo zakonodajne spremembe, ki zdaj niso prioriteta, druga pa je nastop nove vlade, za katero ne vemo, kakšne načrte ima na tem področju. Glede širšega stanovanjskega vprašanja smo že pisali na ministrstvo, ki skrbi za stanovanjski zakon, toda na odgovor čakamo že tri tedne.

Maša Hawlina: Doslej še niso nič naredili za zaščito najbolj prizadetih in tistih najbolj ranljivih na stanovanjskem področju. So se pa nekatere stvari, ki so se prej zdele nemogoče, vendarle pokazale kot mogoče. Ljubljanska občina je, denimo, odprla prazno stavbo, v kateri so lahko uredili začasno zavetišče za brezdomce. Ne vem, zakaj to tudi sicer ni praksa, da bi uporabili prazne nepremičnine za zagotavljanje osnovnih bivalnih pogojev.

Rok Ramšak: Problem je, da se to ni zgodilo zaradi vladnih direktiv, ampak zaradi dejanj in volje določenih posameznikov in nevladnih organizacij. Ko pride do epidemije, se lahko čez noč sprostijo tri milijarde. Ko pa je nekaj deset tisoč ljudi brez stanovanj, ni denarja. Je res tako velika razlika v tem, kaj je kriza za posameznike? Že z eno milijardo bi pokrili celotno potrebo po stanovanjih, če bi s tem gradili javna najemna stanovanja. Hkrati ne pozabimo, da ta denar ni kar tako prišel v naš proračun, večina so razna evropska namenska sredstva za blažitev posledic koronavirusa. In prva dva paketa pomoči dajeta državam možnost reševanja tudi stanovanjskega vprašanja, povezanega z epidemijo. Tako bi lahko zamrznili ali subvencionirali najemnine, zagotavljali poroštva, obnavljali ali celo gradili nova stanovanja. Toda v Sloveniji do tega ni prišlo.