Kolumne Mihe Šaleharja brez drobca božanskega navdiha

Ljubljana – V četrtek zvečer je ljubljanski Daktari pokal po šivih. Razlog je bil očitno že skorajda zvezdniški status Mihe Šaleharja, radijskega voditelja in po novem tudi knjižnega avtorja. Pri Mladinski knjigi so namreč izdali knjigo zbirk njegovih (že objavljenih pa tudi neobjavljenih) kolumn Duh česa. Četrtkov pogovor z njim je vodil njegov radijski kolega Andrej Karoli.



»Kakšen je pogled na utrjeno krožišče sredi Gaussovega griča, po katerem vozimo avte na lizing Boštjani in Mojce? O tem in duhu časa v svojih besedilih neposredno in duhovito razmišlja Miha Šalehar. Njegove kolumne, ki jih, kot pravi sam, piše po sili razmer, da lahko plača alimente in fasado, so v zadnjih nekaj letih postale ene najbolj branih,« se je bralo vabilo na pogovor o knjigi in še čem, ki je bil krivec za nabito polno notranjost Daktarija, ljubljanskega ljubljenca med lokali. Poln je bil celo tako zelo, da je kar precejšen del obiskovalcev večer hote ali nehote (in prej slednje) preživelo na vrtu ob hladni pijači, drobce pogovora pa lovilo prek po vsem lokalu nameščenih zvočnikov. Šalehar je kar takoj na začetku priznal, da ima, tudi zaradi množičnega obiska, precejšnjo tremo.


 

Sin, Triglav, knjiga

»Prepričan sem, da tudi če bi avtor živel v Združenih državah Amerike, bi na rdečih preprogah kazal sredince, nasmeh pa bi prihranil za zaodrje teh istih dogodkov, kjer bi ga najverjetneje našli v družbi kitarista ali dveh. Ali pa bi pod domačo češnjo, ki je mimogrede letos bogato obrodila, bral nekaj knjig naenkrat,« je Karoli, ki je, kot je povedal, s Šaleharjem, »prisežem«, šele pred tremi tedni in še to prvič sploh, jedel čevapčiče, začel četrtkov pogovor, v katerem je tudi sam večino Šaleharjevih razmišljanj slišal prvič. Pogovor je začel z ugotovitvijo, da Šalehar sina že ima, da je drevo že posadil ter ravnokar izdal še knjigo, in vprašanjem, »kaj sledi? Triglav, tinder ali instagram?«
Avtor knjige, ki jo je ilustrirala Neja Engelsberger, je Karolija takoj opomnil, da ima »še najmanj eno hčerko«, ter ga popravil, da je na Triglavu tudi že bil. »Večkrat«. Sledilo je priznanje, da si je pred tremi leti odprl račun na instagramu, na katerem je želel v obtok spraviti tako imenovani hešteg oziroma oznako #j**ešslužbo in podobne vsakdanje misli slehernika, da pa se ni dobro končalo, saj se je po zgolj treh fotografijah, ki jih je objavil (»na vseh je moj bicikel ali pa 'sixpack'«), seveda takoj našel človek, ki se je pridušal, da »kako lahko ti j**beš službo, če ti jo pa jaz plačujem!«. In to ga je odvrnilo od nadaljnjih objav.
»Povsod so, sprijazni se, da ti povsod sledijo, to je cena slave,« mu je realnost domačega zvezdništva predstavil Karoli in dodal, da gre za dejstvo, ki mu ljudje, ki niso izpostavljeni javnosti, težko verjamejo: »Ta boj med samovšečnostjo in prizadetostjo, ko ugotoviš, da niso vsi na tvoji strani.« Šalehar je na tem mestu priznal, da je v resnici »čist' navadna šibka duš'ca«, ki komentarjev ne bere.


 

Lenny, Janša, Janković

In klepetala sta naprej. O občutkih, ko kot javna osebnost postaneš javna last in si te ljudje lastijo ter te uporabljajo za različne namene. »To sem sprejel kot stranski učinek in čisto zares imam do tega ambivalenten odnos. Ko te kdo hvali, ti seveda godi, ko te ne, se sprašuješ, zakaj mi je tega treba. Kot javna figura pač privoliš v to, da boš prej ali slej pristal v kakšni satiri, političnem pamfletu ali vicu.«
Pa o mötorheadovcu Lennyju Kilmisterju, ki da je »moj svetnik, k njemu se večkrat zatečem, tudi z molitvijo«, in tudi o tem, da pri svojem pisanju ne čuti nobenega mojstrstva ali božanskega navdiha, »to pač počnem zato, da plačam alimente in da lahko za izolacijo hiše uporabim boljši material«. Brez omahovanja je tudi priznal, da na vprašanje »bi kaj napisal?« najprej odgovori z vprašanjem »koliko plačaš?«. Včasih je pisal kolumne za Slovenske novice, na kar je Karoli reagiral s precej povednim uuuuuuu, pred skoraj dvajsetimi leti tudi za Mladino (čemur je sledil še en Karolijev uuuu), ampak da se je tam po treh kolumnah nekaj skregal. Potem ga je za rokav pocukal Marko Crnkovič, »in valda njemu ne moreš reči ne«, od katerega se je precej naučil: »Čudovito uredniško delo, iz dreka naredi mojstrovino.« No, kmalu je spet nekaj adaptiral, in ko je s časnika Finance prišla ponudba, da mu za eno kolumno plačajo 200 evrov, je izračunal, koliko to nanese na mesec, in rekel »ajde, pejmo!. Nobenega božanskega navdiha ni v tem, nič«, je še enkrat prostodušno priznal.
Govorila sta tudi o tem, da že nekaj let ne gleda informativnega programa, ker da ga je politika nehala zanimati. Tudi zato, ker ima »Janez Janša že 25 let isti modus operandi. Celo tako smo že zabluzili, da Jankovića označujemo za levičarja«.
Da je knjiga, za izdajo katere so ga na Mladinski knjigi prepričevali kar dve leti, pravzaprav zaključek njegovih razmišljanj o »tej naši poti od navadnih ljudi do zvestih sledilcev družbenopolitične paradigme«, je še povedal tam nekje ob koncu pogovora.
»Ne glede na to, za koga navijamo.«