Najsvetlejša točka ujme v Jelendolu je bila solidarnost

Tržič – »Po ujmi smo krajani Jelendola in Doline stopili skupaj kot še nikoli in si ves čas pomagali in stali ob strani. Na pomoč so priskočili tudi krajani in gasilci drugih krajevnih skupnosti in žalosten dogodek je na koncu marsikoga povezal,« se je na uničujočo ujmo, ki je pred pol leta pustošila po Tržiču, predvsem v vasi Jelendol, ki je bila teden dni odrezana od sveta, vnovič ozrla prizadevna (in nagrajena) krajanka Petra Laharnar.



V začetku lanskega novembra je na Tržiškem lilo kot že dolgo ne, krajani Jelendola so zadnje podobno intenzivno in uničujoče neurje doživeli pred 80 leti. Lani narava ni prizanašala. Na vodotokih je za okrog deset milijonov evrov ocenjene škode, na občinski infrastrukturi za približno pet, na gozdnih cestah za 700 tisočakov in na kmetijskih površinah za pol milijona. Kmalu, ko se pripeljete v Jelendol, zagledate ribogojnico Megličevih, ki jih je ujma najbolj prizadela. Škoda še ni ocenjena, na slepo je je za 40.000 evrov, tako na objektu kot na ribogojnici. »Edini imamo podkleteno hišo, zato smo bili najbolj prizadeti. Imeli smo poplavljene kletne prostore, uničeno vso opremo in inventar, kurilnico. Voda je segala do višine 1,3 metra, v garaži so bili poplavljeni trije osebni avtomobili. Na ribogojnici je bilo največ škode na bazenih, treba je bilo sčistiti ves naplavljeni mulj, izgubili smo tudi del jate, okvirno kakih 200, 300 kilogramov,« je razložil Janez Meglič, ki je ravno med našim obiskom gradil protipoplavni obrambni zid za morebitno novo ujmo.

Velika težava nedostopne hiše

Občina Tržič se ta čas ukvarja s projektiranjem ceste, poškodovanih in izginulih mostov, obrežnih zidov, junija pa pričakuje sklep vlade o odobritvi sredstev za sanacijo, v prvem letu za okrog 2,8 milijona evrov. »Zagotoviti bo treba še približno 700.000 evrov lastnih proračunskih sredstev za plačilo DDV, zato bomo na majski seji izvedli tudi rebalans proračuna. Z ministrstvi, vodarji pa se resno sestajamo, usklajujemo, načrtujemo in dobro sodelujemo. Odobritvi sredstev bo sledila izvedba zahtevnega javnega naročila in nato do konca novembra sanacija. Največje težave povzročajo zagotovitev sredstev, zahtevni in počasni birokratski postopki, soglasja in strah pred novimi neurji, saj je v vodotokih nad Jelendolom v strugah še ogromno materiala,« je pogled v prihodnost usmeril župan Borut Sajovic. Letos so že odstranili poškodovano brv za turiste pred vhodom v predor in popravili lesen most pod znamenitim slapiščem.



»Struga potoka Dolžanka je običajno prazna, je pa ogromno hudourniških voda in se je vse tu nakopičilo. Človek ne more verjeti, da voda lahko premakne tako mogočne skale! Most se je zagozdil, voda pa je udarila v skoraj enaki smeri kot že ob ujmi pred 80 leti. Včasih so vodarji struge še čistili, danes jih žal ne več,« je povedal predsednik krajevne skupnosti Jelendol Stojan Štefe. Podpredsednik PGD Jelendol Jože Steiner pa je poudaril, da je bila največja težava v tem, da je nekaj hiš povsem nedostopnih, tudi za gasilce.



In če je v vsaki slabi stvari res tudi kanec dobrega, so si sogovorniki edini, da je v uničujoči ujmi to zagotovo pregovorna slovenska dobrosrčnost in solidarnost. Neurje je povezalo krajane Jelendola, ki jim je roko pomoči takoj ponudila občina, materialno pa tudi mnogi Slovenke in Slovenci. Dvorano krajevne skupnosti so začasno spremenili v »trgovino«, za vse je bilo dovolj hrane, čistil, higienskih pripomočkov, ki jih je v vas, odrezano od sveta, pripeljal helikopter. »Solidarnost je bila najsvetlejša točka neurja. Zahvala gre celotni regiji in Sloveniji, s skoraj sedmimi tisočaki so se odzvali celo v našem pobratenem mestu, francoskem Sainte-Marie-aux-Minesu. Hvaležni smo dobrodelnim organizacijam, omeniti pa moram tudi štab civilne zaščite, gasilce, vojsko in prostovoljce za pomoč pri odpravi škode prve dni po neurju,« je poudaril župan Sajovic.

Ves Jelendol dihal kot eden

Štefe je opozoril na še en vidik – ves Jelendol je tiste dni dihal kot eno: »Pri Megličevih nas je po 40 ljudi vozilo in nosilo mulj iz kletnih prostorov. Vsak je vzel svojo posodo, prekladali smo jih, bila je kolona, a bilo je tudi dosti smeha, petja, pozitivne energije.« Prikimal mu je tudi Steiner: »Vaščani smo se še bolj povezali, nekateri smo bili včasih malo sprti med seboj, ujma pa nas je združila.« Laharnarjeva, ki je za svoje požrtvovalno delo prejela tudi bronasto priznanje civilne zaščite, je podarila, da je vsak vaščan prispeval kamenček v mozaik, da se je zgodba razpletla tako pozitivno: »Potrebne je bilo veliko energije in pozitivnega razmišljanja, predvsem pa potrpljenja. Samo skupaj smo zmogli.« To je na lastni koži še posebej občutil Meglič: »Pomoč je nenehno prihajala z vseh strani. Vsa Slovenija je bila z nami, občina, dobrodelne organizacije, krajani, prijatelji, znanci, priskočila je tudi vojska. Prve dni smo dobili velike grelnike, da smo lahko presušili vse prostore, Rdeči križ nam je pomagal z razvlaževalniki. Do konca leta, še pred zimo, smo za silo usposobili kletne prostore.«



Pol leta pozneje Jelendol počasi dobiva nekdanjo podobo. »Pa čeprav je pogled skozi okno še vedno žalosten. Velika zasluga gre krajanom, ki so takoj, ko je bilo mogoče, začeli urejati okolico hiš, travnike in vrtove. K sreči je zdaj pomlad in vse cveti, kar nekoliko zakrije še vedno precej žalostno podobo,« je priznala Laharnarjeva. Štefe in Steiner sta si edina, da je občina, kar zadeva sanacijo, svoje opravila, na državni ravni pa se kolesje vrti prepočasi. »Država daje denar. Odprtih je kup projektov, nič pa se ne premakne. Krajani so že malo nestrpni. Obljubljeno nam je bilo, da bo maja začetek del, a ni še ničesar videti,« je povedal Štefe. Tudi Meglič je le skomignil: »Dokler se ne bo odpravil vzrok za poplave, nas je strah vsake visoke vode. Nismo pa seznanjeni s projektnimi rešitvami, čeprav bi radi slišali zamisli odgovornih. Treba je poglobiti strugo na kritičnem delu, povečati prepust pod mostom; kako, pa morajo povedati strokovnjaki.«