V teh vročih dneh bi se marsikomu prijalo preseliti na ledeno ploskev. A tudi tam bo prijetno hladno le do sobote, ko bosta na turnirju na Bledu palice prekrižala večna tekmeca, SIJ Acroni Jesenice in SŽ Olimpija, oba tudi v prihodnji sezoni člana alpske hokejske lige AHL. Če je v Ljubljani hokej le eden od športov, je na Jesenicah še vedno, čeprav so se časi spremenili, mnogo več kot to. Morda res ni vse, je pa veliko.

»Kateregakoli Slovenca vprašate, po čem so znane Jesenice, vam bo odgovoril, da po hokeju in po železarstvu oziroma danes jeklarstvu. Hokej je še vedno simbol mesta, za marsikoga je način življenja. Ampak ...« odgovor na vprašanje, ali ima hokej na Jesenicah še tako kulten status kot nekoč, začne predsednik kluba Anže Pogačar.



Novembra lani je vsa Zgornja Gorenjska dihala s palico in ploščkom. Jeseniški hokej je praznoval častitljivih 70 let. To je bil trenutek, ko se je lokalna skupnost priklonila preteklim uspehom, toda zgodba ni imela le vzponov. Največji padec je doživela leta 2012, ko je klub, utapljajoč se v dolgovih, neslavno propadel. A na njegovem pogorišču je nastal nov, ki nadaljuje poslanstvo in ravno tako zbira šampionske lovorike. Navijaška skupina Red Steelers šteje okoli sto članov, na pomembnih tekmah pa se jih zbere veliko več. Navijači prihajajo tudi iz Primorske, Dolenjske in Štajerske.



»Na velika tekmovanja pošiljamo igralce in strokovnjake, ki krojijo usodo reprezentance, torej je jeseniški hokej pomemben za celotno Slovenijo. So se pa časi spremenili, kar se pozna pri manjšem obisku tekem. Vendar v drugih ekipnih športih ni nič drugače: dvorane napolnimo predvsem ob velikih tekmovanjih in takrat, ko nam gre dobro,« poudarja Pogačar, ki mu prikima tudi dober poznavalec Marko Lukan, urednik in lastnik lokalnega spletnega portala Jeseničan. Dobro še pomni intervju s hokejsko legendo Andrejem Razingerjem, ki mu je povedal, da včasih še do trgovine ni mogel, ne da bi ga vmes ustavilo nekaj ljudi in ga povprašalo o prihajajoči tekmi. »Tega ni več. Naključni mimoidoči bi le stežka povedali pet priimkov zdajšnjih hokejistov Jesenic,« poudari Lukan.

Načelna podpora je premalo

Mesto se prebudi ob pomembnih tekmah in zaključku sezone, ko je hokej dnevna tema. »Za večje zanimanje mladih moramo v klubu ubrati drugačen, sodoben pristop, delovati inovativno. Z jekleno voljo želimo biti tesno povezani z vso gorenjsko regijo. A za gradnjo dobre športne zgodbe in krepitev klubske znamke najprej potrebujemo stabilne razmere, predvsem sredstva,« opozori Pogačar.



Doda, da občinska oblast ima posluh za hokej, da pa pogrešajo dejanja, saj je načelna podpora premalo. Na drugi strani imajo kompetentnega sogovornika, podžupana Miho Rebolja, svojčas hokejista in klubskega funkcionarja. »Število vpisanih v hokejsko šolo se ne spreminja bistveno, kar me navdaja z optimizmom. Vsako leto se vsaj trideset novih fantov z Jesenic in širše okolice odloči za preživljanje prostega časa na ledeni ploskvi sodobne dvorane Podmežakla, kar štejem za dokaz, da ima jeseniški hokej še vedno velik potencial in svetlo prihodnost, kar pa seveda prinaša tudi izzive. Predvsem na najvišji, članski ravni,« zatrjuje Rebolj.

Čarobna palica? Preveč rok bi se stegovalo …

Nekdanji hokejist je prepričan, da je jeseniški hokej, kljub izzivom in pretresom, še vedno njihova blagovna znamka: »Mestna identiteta, institucija, živahen povezovalec mestnega in regijskega življenja ter edini dogodek, ki na Jesenice privabi več tisoč obiskovalcev.« A kot se je spremenil način življenja, se je preoblikoval tudi odnos do hokeja. Nekoč je bil obisk tekme prvovrsten družabni dogodek, zdaj pa so obiskovalci postali zahtevnejši in upravičeno pričakujejo razvedrilo pred in med dogodkom ter po njem. »Kakovostno zgrajena ekipa, ki lahko množično privablja gledalce na tekme in gradi močnejši kultni status, zahteva sredstva in kmalu se znajdemo v začaranem krogu zmožnosti društvenega proračuna,« pojasnjuje.



Nekaj načelnega konsenza o tem, da je hokej za mesto pomemben in da mora obstati, po Lukanovih besedah še je, a se nikomur ne sanja, kako naj bi se financirala profesionalna ekipa v kraju s 17.000 prebivalci brez omembe vredne industrije. »Veliko razburjenja povzročijo akcije peščice navijačev, ki zahtevajo hokej, izhajajoč tudi iz predvolilnih obljub zdajšnjega župana, ki pa so se izkazale za neizvedljive,« je prepričan sogovornik. Kaj bi storil on, če bi imel v rokah čarobno palico? »Bojim se, da bi se hitro zlomila. Preveč rok bi se stegovalo po njej. Težav je več: kdorkoli začne delati v klubu, ima takoj proti sebi nekaj drugih struj, največja pa je neurejena zakonodaja, ki ne omogoča preglednega financiranja, dopušča pa ribarjenje v kalnem. Moj recept: tuji kapital, močan marketing, pomoč tujih strokovnjakov. Res bi potrebovali čarobno palico!«

Nikoli nepomemben ali obstranski

Finance so nikoli končana zgodba. Jeseniški hokej je bil desetletja odvisen od denarne injekcije železarne. »Celoten proračun zbiramo s sponzorskimi sredstvi, torej na trgu, na kar smo ponosni. Družba SIJ Acroni in njene predhodnice nam stojijo ob strani kot generalni sponzor že sedem desetletij. To je partnerstvo v pravem pomenu, saj nam obenem njihovi strokovnjaki za komuniciranje pomagajo s strokovnim znanjem, ki ga v klubu nimamo,« razloži Pogačar in doda: »Jesenice po gospodarski moči niso primerljive z drugimi, večjimi mesti, vseeno pa imamo skoraj 50 pokroviteljev in partnerjev iz mesta in regije. Zavedamo se, da jeseniško gospodarstvo ne more samo financirati tako velikega projekta na profesionalni ravni, zato želimo postati ponos Gorenjske in razširiti bazen pokroviteljev na celotno regijo.«



Da so Jeseničani bili in še vedno so navezani in ponosni na hokej, zatrjuje tudi direktorica lokalnega radia Triglav Nataša Harej: »Zadnja leta je to manj očitno, a hokej ne bo nikoli nepomemben ali obstranski. Morda je zdaj nekoliko manj način življenja, kar je bržčas posledica spremembe načina življenja na splošno.« Na radiu mu še vedno posvečajo pozornost, resda pa ob manj odmevnih rezultatih zanimanje nekoliko zbledi. Tekem ne spremljajo več v živo, saj so oglašanja s programskega in tehničnega vidika zahtevna, športne vsebine niso osrednja nit programa, z napredkom tehnologije je splošna dostopnost informacij drugačna.

Amaterizem ali nova uspešna zgodba

Prihodnost jeseniškega hokeja, se strinjajo sogovorniki, je negotova. »Na voljo imamo sodobno infrastrukturo, vpis mladih v hokejsko šolo je stabilen, trenerski kader strokovno usposobljen in izkušen. Seveda pa je prihodnja zagnanost mladih hokejistov odvisna od statusa članske ekipe. Članski hokej postaja vse zahtevnejši v finančnem, strokovnem in organizacijskem smislu. Zagotavljanje potrebnih sredstev in strokovnega kadra bo v prihodnje najzahtevnejši izziv. Želim si, da bi na te izzive znali odgovoriti in da bo jeseniški hokej v desetih letih spet tekmoval z najboljšimi v regiji,« odgovarja Rebolj.



Lukan in Pogačar imata skoraj enaki stališči. »Moja pogleda sta dva. Lahko se zgodi, da bo lepega dne hokej na Jesenicah padel na raven rekreacije. Ali pa se bo, kot vselej, našla rešitev. Medtem leta minevajo, tuja konkurenca trdo dela, pri nas pa se ukvarjamo z osnovami. Da je v slovenskem merilu jeseniški hokej še vedno relativno uspešen, je le slepilo. Slovenska konkurenca žal ni konkurenca, v drugih okoljih je v finančno-organizacijskem pogledu še slabše. Torej: našla se bo rešitev, s katero se bo jeseniški hokej še naprej vrtel v vrhu slovenskega, toda ...« odgovarja Lukan, Pogačar pa: »Možna scenarija: popoln amaterizem ali uspešna profesionalna zgodba ne le v Sloveniji, temveč v mednarodnem okolju.« Harejeva opozarja na še en vidik: »Jesenice bi brez aktivnega hokeja izgubile del lokalne identitete, a Jesenice niso samo hokej. Velika škoda bi bila, če bi aktivni članski hokej izginil, vendar je to – enako kot promocija športa in krepitev pomena hokeja za lokalno identiteto – predvsem naloga vodstva kluba. Lokalno okolje pa daje oporo in zagotavlja pogoje za delovanje kluba.«