Rekordni milijoni za sliko Davida Hockneyja

Sliko Davida Hockneyja Portret­ umetnika (Bazen z dvema figu­rama) so na dražbi hiše Christie's v New Yorku, ki je bila po našem času v noči s četrtka na petek, prodali za 90,3 milijona dolarjev, kar je najdražja na avkciji prodana umetnina avtorja, ki še živi. Dozdajšnji rekord za delo še živečega umetnika je bil 58,4 milijona dolarjev. To ceno je leta 2013 dosegel Balonski pes (Oranžni) Jeffa Koonsa. Tretja najdražja umetnina, abstraktna slika Gerharda Richterja, je bila prodana za 40 milijonov.

Hockneyjevo sliko, dolgo tri metre, je menda dal na dražbo britanski milijarder Joe Lewis, lastnik nogometnega kluba Tottenham Hotspur, ki živi na Bahamih in ima izjemno zbirko umetnin. V dražbenih hišah praviloma nočejo razkriti identitete prodajalca in kupca.
 

Retrospektive dvignejo ceno

Portret umetnika (Bazen z dvema figurama) je bil v ospredju Hockneyjeve retrospektive v Tate Britain v Londonu, Centru Pompidou v Parizu in Metropolitanskem muzeju v New Yorku lani in letos. Takšne retrospektivne razstave praviloma dvignejo ceno umetninam, kar se je v zadnjem letu pokazalo v dveh primerih – pri prodaji Picassovega portreta Marie-Thérèse in Modiglianijevega akta Nu couché. Do zdaj je bila Hockneyjeva najdražja slika na avkciji prodana za 28,5 milijona dolarjev.
Njegova slika Portret umetnika (Bazen z dvema figurama) je iz leta 1972, v ospredju sta moški, ki plava pod vodo v bazenu, in moški, ki ga opazuje, v ozadju pa je idilična krajina. Moški, ki stoji v obleki ob bazenu, je Hockneyjev nekdanji fant Peter Schlesinger, ki je prav tako umetnik, vendar je bolj znan kot Hockneyjev model in manj po svoji umetnosti. Domnevajo, da je bil 18-letni Schlesinger ljubezen takrat 28-letnega Hockneyja. Zdaj Schlesinger živi v New Yorku, ustvarja skulpture in občasno razstavlja fotografije, ki jih je posnel v času skupnega življenja s Hock­neyjem in danes veljajo za zelo dragocene. Ko je ta slika nastajala, je zveza med njima razpadla, kar je bilo za Hockneyja zelo ­travmatično.
 

Leto dela

Hockney je povedal, da se je s to sliko ukvarjal več kot eno leto. »Figuri nista bili v razmerju ena z drugo in tudi ne z ozadjem slike, ki sem ga nenehno spreminjal, od oddaljenih planin do klavstrofobičnega zidu. Poskušal sem celo naslikati stekleno steno. Čez čas mi je postalo jasno, kaj ni v redu – bazen sem naslikal iz napačnega kota in to mi je delalo težave. Sliko sem končal dobesedno noč pred tem, ko sem jo moral poslati na razstavo v New York.« Pravzaprav je to druga različica, prvo je uničil.

Njegove slike bazenov navdušujejo s tehniko, svetlobo, prostorom­ in sencami. Dejal je, da je prava tema njegovih slik bazenov prosojnost. Toda na sliki Portret umetnika (Bazen z dvema figurama) vidimo dva pomena. Ena oseba gleda drugo v bazenu, toda mogoče opazuje svojo lastno sliko, senco.
 

Losangeleški bazeni

Hockneyja širša javnost najbolj pozna prav po losangeleških bazenih. Ti so ga začeli navdihovati leta 1964, ko je s 26 leti kot čudežni deček povojnega britanskega slikarstva pripotoval v Kalifornijo. Doma je iz Bradforda v Yorkshiru, odraščal je v delavski družini s petimi otroki ter komaj čakal, da bo odpotoval iz pogosto oblačne Velike Britanije v sončno Kalifornijo in svobodno zadihal. Denar za potovanje je zaslužil s prvo samostojno razstavo v galeriji Kasmin, na kateri je prodal vse slike.
Znan je postal v šestdesetih letih v Londonu s serijo slik Love painting. Uvedel je spolno in narativno dimenzijo v abstraktno slikarstvo.

Večkrat je potoval v Kalifornijo, v sedemdesetih letih se je preselil v Los Angeles, kupil hišo, kajpak z bazenom, kajti hotel je slikati sonce, poleg tega ga je Amerika privlačila zaradi občutka svobode v nepreglednem prostranstvu. Kalifornija mu je ponudila svetlobo in uživaški način življenja, čeprav je vseskozi trdo delal. Poleg bazenov so ga pritegnile hiše zbirateljev v modernem slogu, ki so se prav tako znašle na številnih njegovih platnih. Zasebni bazeni so na fanta, ki je odraščal v skromnosti, naredili velik vtis, bili so sinonim za prestiž, sonce, hedonizem in spolno svobodo. Na številnih slikah z bazeni so upodobljeni napol goli ali goli moški.



Hockney je veliko naredil za vizualno prepoznavnost Los Angelesa. Sam je nekoč dejal: »Slik Los Angelesa ni bilo. Ljudje takrat niso niti vedeli, kako je videti to mesto. Takrat so dokončevali nekatere avtoceste. Spomnim se, da sem prvi teden bivanja pomislil: To mesto potrebuje Piranesija. Tu sem,« je dejal. Hockney je ves čas ostal Anglež, na primer z navadami, kot je obredno pitje čaja, zato si je tudi v Londonu in obmorskem mestecu Bridlington v Yorkshiru kupil domovanji.
 

Od klasičnih tehnik do ipada

Njegove tehnike so različne. Na začetku je zavračal fotografijo kot umetniški izraz, češ da prek nje gledamo svet na dolgočasen način, sčasoma pa dojel, da je mogoče tudi fotografijo uporabljati na različne načine. Eksperimentiral je tudi s filmi, v ustvarjalni proces vključil nove tehnologije, na primer fotokopirni stroj in ipad. Zanj je značilna prilagodljivost, z lahkoto prehaja z enega načina slikanja na drugega ter se loteva vseh tem: krajin, portretov, tihožitij ...



David Hockney, eden izmed najbolj znanih umetnikov na svetu in najvplivnejši britanski, je star 81 let in še vedno zelo ustvarjalen. Vseskozi opazuje naravo, človeka in družbo, zanima ga virtualna dimenzija, rad eksperimentira, kar je opazno v njegovem celotnem opusu. Ne mara umetniških dogem in tega, da umetnost ostaja v zastarelih formah. V zadnjih letih združuje slikanje na ipadu in oljne barve, grafiko in reprodukcije slik na fotokopirnih strojih, polaroidne fotografije ter impresionizem.
Kot državljan sistematično zagovarja spolno svobodo, zlasti gejev, v šestdesetih letih se je deklariral za homoseksualca, ko je bilo o tem še veliko predsodkov. V zrelih letih je naslikal serije toplih portretov prijateljev, ki so umrli zaradi aidsa in drugih bolezni.

Hockneyjevo slikarstvo je večini ljudi všeč. Razlog za njegovo priljubljenost je po mnenju umetnostnih zgodovinarjev v zapeljivi koloristični umetelnosti.
 

Čudežna narava

Davida Hockneyja zanima veliko stvari, a opazovanja narave se nikoli ne naveliča in njegovi prijatelji v monografijah pišejo, da velikokrat vstane zgodaj zjutraj, da bi ujel barve jutranje zore, in potem nadaljuje delo do poznega popoldneva ali večera. Izjemna delovna disciplina je značilna zanj vse življenje. Kakor je dejal: »V nasprotju z javnim mnenjem, ki vidi umetnika kot brezdelneža, pohajkovalca in boema, je večina umetnikov od nekdaj delala na istem mestu po ves dan, natančno rečeno, vsi pravi umetniki dobesedno ves čas delajo. Le kaj drugega bi jih lahko toliko zanimalo, da bi nehali delati? Nič se ne more primerjati s poglabljanjem v ustvarjanje.«