Popotovanje, polno vprašanj, hipotez in skrivnosti

V četrtek bodo v Moderni galeriji odprli za letošnji junij načrtovano razstavo Andrzeja Wróblewskega Čakalnica. To je prva mednarodna razstava tega poljskega slikarja, posvečena zgolj njegovemu potovanju po Jugoslaviji in njegovemu poznemu delu. Na ogled bo do 10. januarja 2021, ponudila bo več kot 120 umetnikovih del, ki so nastala med letoma 1955 in 1957, velika večina jih ni bila še nikdar na ogled, nekatera pa za širše občinstvo nazadnje leta 1958.

Še nikdar ni bilo toliko del Andrzeja Wróblewskega razstavljenih v tujini, mimogrede: zavarovalna vsota del na razstavi je dvajset milijonov evrov, sta povedala kustosa razstave Magdalena Ziółkowska in Wojciech Grzybała (z njima jo podpisuje tudi Marko Jenko iz MG+MSUM). Razstava je doslej največji projekt Fundacije Andrzeja Wróblewskega.


 

Razširjeno je mnenje, da se je po volitvah leta 2015 na Poljskem marsikaj spremenilo. Kako so spremembe vplivale na tamkajšnje umetniško prizorišče, v kakšni vlogi je pristala umetnost?

Ziółkowska: Hvala za univerzalno vprašanje, na povsem isto je Wróblewski odgovarjal v poznih štiridesetih in zgodnjih petdesetih letih. Položaj umetnosti je bil takrat podoben današnjemu, soočamo se s političnimi, družbenimi in gospodarskimi okoliščinami, na katere je treba odgovoriti. Kot oseba iz polja umetnosti mislim in sem prepričana, da je vloga umetnosti pomembna, ne le za našo domišljijo, ki nam omogoča obstajati v različnih svetovnih resničnostih. Umetnost, kot so bili prepričani konstruktivisti, ima pomembno družbeno vlogo, po letu 2015 je bilo v sistemu institucij na različnih ravneh sveta umetnosti opaziti bolj politično obnašanje, a tudi pri umetnikih, več je bilo videti aktivizma, mobilizacijskih impulzov in odzivov na sodobno stanje, bolj so se vključevali v javno razpravljanje, pripravljeni so bili protestirati in se boriti za svoje vizije.
 

Vidite kake nove trende v sodobni poljski umetnosti?

Ziółkowska: Po odmevnem letu 2000, ko je poljska umetnost zaradi udeležbe umetnikov na več pomembnih razstavah in prireditvah postala bistveno bolj vidna na evropskem in širšem mednarodnem prizorišču, se pojavlja večje število zanimivih novih avtorjev, ki ustvarjajo v zelo različnih zvrsteh, tudi v digitalnih medijih, njihovo početje pa odslikava stanje na siceršnjem globalnem umetniškem prizorišču. Generacije, rojene v devetdesetih in po letu 2000, se počutijo zelo suverene, pri opisovanju sveta, v katerem živijo, so zelo skoncentrirane.
 

Leta 2010 ste v Eindhovnu organizirali prvo samostojno razstavo del Andrzeja Wróblewskega. Kakšni so bili takrat odzivi?

Ziółkowska: Zamisel, da bi pripravili razstavo neznanega poljskega povojnega slikarja, je bila precej drzna, na Nizozemskem je bil vsega nekaj tednov, tako kot v Jugoslaviji. Prvi odziv kuratorjev na njegove slike, ki sem ga dobila, je bil: to so grde slike. To je pomembno, ni bilo prvič, da so ljudje tako reagirali na formalni jezik njegovih razstav in slikanja, še posebej konec štiridesetih. Niso mogli razumeti, da gre za njegovo zavestno odločitev, njegov slikarski jezik je izražal konkreten politični program, ki si ga je Wróblewski zamislil v krogu svojih prijateljev, v katerem je bil tudi Andrzej Wajda. Razstavo si je ogledalo na tisoče obiskovalcev in odziv je bil izredno pozitiven, bila je take vrste razstava, ki jo je treba videti v galeriji, reprodukcije v katalogu ne delujejo tako močno.

V gvaših, akvarelih in drugih delih je Wróblewski uporabljal zelo močne barve in teksture, pogosto je bil tudi skrajno ironičen, in tako je prepričal mnoge, da je umetnik, ki ga je treba upoštevati, še posebej kot nekoga, ki se je znal in zmogel spoprijeti s povojnimi travmami in socialistično resničnostjo. V letih po razstavi v Eindhovnu je sledila razstava v Madridu, predstavljen je bil na kasselski razstavi moderne in sodobne umetnosti Documenta.
 

Kako pa je bil Wróblewski sprejet na Poljskem?

Ziółkowska: Wróblewski je umrl pri devetindvajsetih, za življenja je sodeloval le na nekaj skupinskih razstavah in na dveh samostojnih, od katerih nobena ni bila prirejena v Krakovu, kjer je živel in delal, obe sta bili v Varšavi. To je vplivalo tudi na recepcijo njegovih del.
Najpomembnejšo vlogo pri tem, kako ga je poljska javnost sprejela, je imela njegova mama Krystyna Wróblewska, znana grafičarka: po njegovi smrti je začela popisovati opus, ki je bil takrat širši javnosti popolnoma neznan – tudi večina del na zdajšnji ljubljanski razstavi je bila takrat neznana –, dela je imel v svojem ateljeju, še prijateljem jih ni pokazal, kaj šele drugim.

Grzybała: Krystyna Wróblewska je napravila seznam, dela oštevilčila, opremila s signaturami in naslovi, leto dni po njegovi smrti pa je v Krakovu pripravila tudi veliko razstavo s skoraj tristo njegovimi deli in katalogom s seznamom 1500 del. Wróblewski je bil v času komunizma, v šestdesetih in sedemdesetih obravnavan kot zelo pomemben umetnik, njegova dela so ustrezala socialistični agendi, razstave njegovih del so potovale v Pariz, Amsterdam, Oslo, obstajali so načrti, da gredo njegova dela na beneški bienale, v Ameriko in Rusijo.
Na tokratni razstavi v Ljubljani predstavljamo 121 del iz šestih javnih zbirk oziroma muzejev – Krystyna Wróblewska je večino njegovih del podarila različnim poljskim muzejem – in iz osemindvajsetih zbirk zasebnih zbiralcev iz Poljske in drugih evropskih držav.

Ziółkowska: Sredi devetdesetih, ko je po materini smrti njegova vdova prevzela vodenje zapuščine, so se začeli pojavljati novi pogledi na njegov opus in nove interpretacije, večje pozornosti so bila deležna njegova dela na papirju, začeli so ga na novo odkrivati, po ustanovitvi sklada z njegovim imenom leta 2012 je javnost prvič videla veliko njegovih prej neznanih del, dela z marksistično tematiko je na primer družina štela za manj pomembna in nezanimiva. Veliko novih del smo prej spregledali, ker je risal na papir na obeh straneh, Wojciech je obiskal več kot šestdeset zasebnih zbiralcev in odkril veliko novih del, nekatera na ljubljanski razstavi so razstavljena sploh prvič.

Wróblewski je bil med potovanjem po Jugoslaviji – to je bilo popotovanje, polno vprašanj, hipotez, a tudi skrivnosti – med drugim v Moderni galeriji, ogledal si je razstavo italijanske umetnosti. Morda vas bo zanimalo še to: umetnostni zgodovinar Vojeslav Mole je bil njegov učitelj v Krakovu in celo mentor njegove magistrske naloge.

Grzybała: Po politični spremembi na Poljskem se je lahko zdelo, da vse, kar je nastalo prej, v socialističnem režimu, nima vrednosti, celo če gre za odlična dela, in Wróblewskega so spregledovali kot socrealista, čeprav je šlo za eno od njegovih obdobij.

Na razstavi v Ljubljani smo gradivo razdelili na šest tem, prva je rekonstrukcija potovanja Andrzeja Wróblewskega in kritičarke Barbare Majewske po Jugoslaviji med 30. oktobrom in 21. novembrom 1956. Mnoga dela smo odkrili šele med konservatorskimi posegi, katalog razstave bo prinesel še reprodukcije okrog stot del, od katerih nekatera doslej niso bila razstavljena nikjer. Zdaj so njegova dela pod posebnim steklom, ki filtrira ultravijolične žarke, uporabljeni so brezkislinski paspartuji in poseben les za okvirje. Marsikatero delo je bilo namreč v slabem stanju, papir, ki ga je uporabljal, je bil v njegovem času slab, uporabljal pa je najcenejšega, tudi pigmenti niso najboljši.