Otto Dix in njegov krik proti vojni

Brez posebnega pompa – in brez odprtja, namenjenega javnosti – so v Muzeju­ novejše zgodovine Slovenije postregli­ s »češnjo na vrhu komemoracij prve svetovne vojne«.­ Tako so označili gostovanje­ razstave Otto Dix: Der Krieg/­Vojna,­ ­grafike 1920–24, ki prinaša ­približno polovico­ znamenitega­ cikla jedkanic enega klasikov evropske umetnosti izpred stoletja.

Gostovanje Vojne Nemca Otta Dixa (1891–1969), enega vodilnih kreatorjev vplivne umetnosti nove stvarnosti iz let weimarske republike, v MNZS sledi lanskemu gostovanju v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, kjer so bile te grafike umeščene v enako naslovljen, a širši mednarodni projekt.

V družbo del na temo vojne, ki so segala od znamenitih slovenskih umetniških del iz let druge svetovne vojne iz zbirke MNZS do del Zorana Mušiča, fotografinje Lee Miller ali sodobnih imen, denimo do Gorana Bertoka ali Metoda Frlica.

Razstava Dixovih grafik je v različnih izborih gostovala že marsikje, izbor zanjo pa je, kot je mogoče prebrati v kolofonu, v oddaljenem letu 1993 pripravil Eugen Keuerleber, danes pokojni direktor Umetnostnega muzeja v Stuttgartu, ki je Dixa poznal še osebno, predvsem pa je njegovo umetnost vzpostavil kot eno osrednjih točk zbirke muzeja, ki ga je vodil.

Tako kot v Slovenj Gradec so Dixove grafike tudi v Ljubljano pripotovale v sodelovanju z nemškim veleposlaništvom oziroma inštitutom za zunanje kulturne odnose Ifa (Institut für Auslandbeziehungen), v program katerega sodi razstava. V Tivoliju je na ogled približno polovica cikla, 27 grafik, ob jedkanicah iz Vojne sta v izboru še grafiki Slepec in Ulica, ustvarjeni vzporedno v istem času.





Na fronto z Nietzschejem in Svetim pismom

Dix je tako kot mnogi drugi umetniki njegove generacije izšel iz tedaj še vplivnega impresionizma, zatem vsrkal novosti ekspresionizma, kubizma, futurizma ali dadaizma, po sesutju starega sveta po prvi svetovni vojni pa zelo hitro izoblikoval lasten slikarski pogled na novi svet. Odraščal je v livarski družini v Geri v Turingiji, se leta 1909 vpisal na šolo za umetno obrt v Dresdnu, šolanje pa je prekinila vojna, ki je med ostalimi talenti Nemčiji vzela ekspresionista Franza Marca in Augusta Mackeja.

A je sprva sprožila evforijo in tudi Dix je pristal v pehotni artileriji, kjer so ga izučili za težkega topničarja. Na fronto se je z Nietzschejevo Veselo znanostjo in Svetim pismom v torbi prostovoljno javil jeseni leta 1915, kot topničar in poveljnik pa zatem izkusil vojni pekel v strelskih jarkih Francije, Belgije in Rusije. Bil je ranjen in odlikovan, postal je narednik, vseskozi je risal.

V jarkih in zakloniščih je v času, ko je še preizkušal različne aktualne slikarske pristope, nastalo na stotine risb, akvarelov in gvašev. V času, ko je bil rekrut v Dresdnu, je, denimo, optimistično naslikal kubistični avtoportret, na katerem si je nadel podobo vojnega boga Marsa, njegove poznejše risbe iz strelskih jarkov pa odsevajo drugačno realnost. Izkušnje s fronte so ga za vselej zaznamovale.

Ko je orožje prve svetovne vojne potihnilo, se je leta 1919 vrnil k študiju, tokrat na akademijo v Dresdnu, sprva pa še vedno ustvarjal v duhu ekspresionizma in vzporednih slikarskih avantgard. Od teh se je leta 1920 odmaknil, sledil je »obrat k redu«, vrnitev k stvarnejšemu videnju sveta, za katerega se je po razstavi – tudi z Dixovimi deli –, ki jo je leta 1925 v Mannheimu pripravil direktor tamkajšnje Kunsthalle Gustav Friedrich Hartlaub, uveljavila oznaka nova stvarnost (Neue ­Sachlichkeit).

Nova umetnost je v dvajsetih letih zaznamovala umetnost weimarske republike in širše Evrope, tudi opuse slovenskih umetnikov. Dix ob Georgeu Groszu ali Maxu Beckmannu velja za njenega osrednjega predstavnika, za kritičnega vizualnega kronista sodobne nemške družbe in njenega obrobja, za slikarja revežev, vojnih invalidov ali prostitutk, za kritika nemškega­ vsakdana, ki se je spreminjal v moro. Osrednje mesto v opusu je namenil človeški figuri in človečnosti, zrcaljenje realnosti ga je že pred vzponom nacizma pripeljalo celo pred sodnika. Z obtožbo o upodabljanju pornografije.



Mrtvaški ples vojakov

Dixov obrat v nov slikarski pristop v zgodnjih dvajsetih letih je spremljal tudi njegov obrat v grafično produkcijo, v okviru katere zaseda osrednje mesto prav serija Vojna v tehniki jedkanice, ki jo je izmojstril na akademiji v Düsseldorfu, kamor se je po slovesu od dresdenske vpisal leta 1922. Cikel je ustvaril v letih 1923 in 1924, sprva še v Düsseldorfu, zatem pa v St. Goarju ob Renu in Saigu v Schwarzwaldu, za izris njegovih travmatičnih tem pa izkoristil tako možnosti brezkompromisnih, ostrih linij kot, po drugi plati, mehkih tonskih prehodov, ki jih omogoča jedkanica.

Z Mrtvaškim plesom vojakov, kot je naslov ene izmed grafik, a ga je mogoče razumeti tudi kot krovni naslov celotne serije, se je v letih po prvi svetovni vojni vrnil k travmam iz strelskih jarkov, rezultat pa tudi s stoletne distance prepriča s človečnostjo, nezmožnostjo umestitve v kakršnokoli enodimenzio­nalno ideološko razlago.

Protagonisti jedkanic so vojaki. Še živi, s puškami, uperjenimi v prazno noč, ranjeni, zaplinjeni ali že mrtveci, ki kljub temu vztrajajo na vojnih položajih. Upodobljena je poblaznela ženska z mrtvim otrokom, tudi nuna, ki jo posiljuje vojak. Niso heroji, ki bi jim bilo mogoče pripisati, da se borijo ali umirajo za domovino. So razčlovečena, ekspresivno karikirana topovska hrana, žrtve evropske blaznosti izpred stoletja, ki jih kdaj reprezentirajo le lobanje in kosti.

Ne preseneča, da je Dix, ki je leta 1927 postal profesor na dresdenski akademiji, ob nacističnem prevzemu oblasti leta 1933 izgubil službo in leta 1937 postal ena izmed »zvezd« razstave Izrojena umetnost, katere epilog je bilo uničenje njegovih del. V času nacizma mu je bilo razstavljanje prepovedano, iz javnih zbirk so izločili na stotine njegovih del, obljubiti je moral, da bo slikal le »nežaljive« krajine. Kljub temu so ga med drugo svetovno vojno mobilizirali v nacistično ljudsko vojsko Volkssturm, konec druge svetovne morije je dočakal kot francoski ujetnik.

Četudi zapusti ljubljanska razstava pretežno priložnosten občutek – na ogled je v preddverju Viteške dvorane in kot spremno čtivo ponuja le neilustriran prevod besedila omenjenega Eugena Keuer­leberja izpred četrt stoletja, kakega osveženega pogleda tukajšnje stroke na Dixovo umetnost s perspektive začetka 21. stoletja, ki je od prejšnjega temeljito podedovalo človeške tragedije, pa ne –, je vtis stika z Dixovo Vojno izjemen.

To je ena osrednjih grafičnih serij tega klasika, njegov krik proti vojni, izoblikovan na podlagi skic in travm iz strelskih jarkov, ki ga tradicionalno postavljajo ob bok Goyevim Grozotam vojne.