Majhen izbor med tisoč milijardami podob

Po približnih ocenah je bilo v lanskem letu samo na družbeno omrežje facebook naloženih okoli osemsto milijard fotografij. Če k temu prištejo še druge medmrežne aplikacije ter astronomsko število fotografskih posnetkov, ki so ostali zgolj na prenosnih telefonih ter fotoaparatih pridemo do skoraj neskončnega podobotvorja. Je ob takšni inflaciji vizualnega sploh še možna in smiselna selekcija in predstavitev izbranih avtorjev?


Pravzaprav je ob takšnih trendih še toliko bolj pomembna. Teza Walterja Benjamina o izgubi avre umetniškega dela v obdobju možnosti reprodukcije se skoraj stoletje kasneje potrjuje v nekdaj povsem neslutenih razsežnostih, saj digitalizacija v primerjavi s klasično analogno tehnično reprodukcijo predstavlja pravzaprav neskončne možnosti podvajanj in delitev, vendar posvečenega statusa fotografi - z nekaj izjemami - pravzaprav niti več ne iščejo ali pričakujejo. To je postalo tudi že nemogoče, če smo še nekaj desetletij nazaj govorili o nekaj ducatih odličnih in vrhunskih fotografov, ki so praviloma prihajali iz zahodnih držav in so pokrivali ves svet, je takšnih avtorjev danes že nekaj tisoč, zahodni ekskluzivistični primat pa je že dolgo zgolj zgodovina.

Mini Arles

Kljub temu pa distinkcije med fotografi, in to drastične, seveda obstajajo, pa najsi gre za samo tehnično kvaliteto, kadriranje in izbiro motivov ali presežne formalne, estetske in vsebinske vrednosti. Večji razstavni projekti so idealna priložnost za vpogled v te razlike, mednarodni Festival fotografije Maribor pa to nalogo po sorazmerno skromnih začetkih sedaj opravlja prav zgledno. Pravzaprav bi ga lahko poimenovali kar mini slovenski Arles, če nič drugega ga z največjo manifestacijo svetovnega fotoreporterstva namreč povezuje tudi razpršenost razstavnih prizorišč, teh je v Mariboru kar dvajset.

In tudi izbor avtorjev je povsem reprezentativen, ob velikih domačih imenih, kot so Stojan Kerbler, Jože Suhadolnik, Peter Koštrun, Matej Sitar in Arne Hodalič, so organizatorji uspeli privabiti tudi vrsto renomirniranih tujih avtorjev, denimo Nabuyoshija Arakija, Sergeja Melničenka, Gorana Pavletića, Swarata Gosha, Alexandra M. Harleya in Taha Ahmada. Po besedah kustosinje Petre Čeh rdeče niti projekt nima oziroma je ta prav v predstavitvi današnjega fotografskega labirinta. »V obdobju konceptualizma, abstraktnih form in sodobnih praks se je lepo spomniti tudi na klasično fotografijo«, je dejala Čehova, nenazadnje so zato pripravili tudi različne delavnice, posvečene denimo cianotipija ali srebroželantinska fotografija. Ob tem so izpostavili tudi nekatere druge zagate sodobne fotografije, denimo borbo za avtorske pravice ter verodostojno reprezentacijo in referenčno vrednotenje.

Od ena do nekaj sto

Kako različni so pristopi nam kaže recimo že primerjava razstave Branimirja Ritonje, sicer predsednika Fotokluba Maribor in ene gonilnih sil festivala, ki se v galeriji E2RD predstavlja zgolj s portretom Arnuše (zanj je sicer prejel bronasto medaljo na pariškem Salon des Beaux Arts) in projekta Erika Mavriča in Nine Sotelešek, ki sta s kolažem nekaj sto fotografij (kar je pravzaprav le delček od skupaj osem tisoč posnetkov) prekrila celotno pročelje razstavišča Centralna Postaja. Njun projekt z naslovom 47 km slovenske obale je občudovanja vreden že zaradi doslednosti in temeljitosti pri realizaciji zastavljenega načrta, to je dokumentiranje celotnega slovenskega obalnega pasu, fotografski posnetek pa sta naredila na vsakih deset korakov.

Večina avtorjev pa se seveda giblje med tema dvema skrajnostima. Fotoreporter Dela Jože Suhadolnik se predstavlja z danes že antologijsko serijo portretov članov NSK, Jaka Babnik se posveča vsakodnevnim, navidez celo banalnim prizorom, ki pa imajo praviloma določeno enigmatično zanko, nekdanji vodja scenskega ateljeja SNG Maribor Janez Rotman se je predstavil s spontanimi ali aranžiranimi hiperestetiziranimi kompozicijami v formi nekakšnega fotografskega informela...

Britanski fotograf Alexander Harley dokazuje, da je mogoče vrhunske fotografije posneti tudi s prenosnim telefonom. Kot pravi nikoli ni rad uporabljal digitalne zrcalno refleksne kamere, saj čuti, da je z njo mogoče uničiti spontanost trenutka ter dragocenost motiva, ki poskušaš zajeti. Vendar prenosni telefon - za razliko od siceršnje univerzalne rabe - poskuša uporabljati kot klasični fotografski aparat, torej s skrbno izbiro prizora in varčnostjo pri številu posnetkov, saj le redko isto prizor posname več kot enkrat.
Kronisti in akterji

Veliko bolj tehnično zahtevne so mizanscene Nabuyoshija Arakija, japonskega fotografa, ki je dosedaj izdal že okoli petsto fotografskih knjig. Zaslovel je že pred pol stoletja, ko je izdal serijo fotografij Un Voyage Sentimental, na katerih je upodobil zelo intimne podobe svoje žene med njunim poročnim potovanjem. Tudi sicer je vse prej kot zadržan, pravzaprav je zavezan tipično japonskem radikalnemu razkrivanju spolnih praks in fantazij, ki imajo na Japonskem izjemno dolgo tradicijo, ki je ni okrnil niti pohod neokonzervativizma in puritanstva zadnjih dveh desetletij.

Če fotografije Arakija ostajajo v polju aranžirane in visoko estetizirane simulacije, pa je opus ukrajinskega fotografa Sergeja Melničenka veliko bolj pristen in brutalen. Melničenko je sicer uveljavljen fotograf s kopico nagrad, vendar se svojih projektov loteva na zelo neortodoksen način. Serija fotografij Za odrom je nastala v manjšem kitajskem mestu, kjer je v klubu nastopal kot plesalec, ob tem pa je posnel vrsto fotografij, kjer razkriva dogajanje za sceno. »Transvestiti, dekleta, ki se kopajo v banjah piva, pijani igralci in še bolj pijani obiskovalci. To je zadnja, nevidna stran kluba, vzdušje, katerega del sem postal. V tem zaodrju je več burlesknosti kot na odru, koncentracija seksualnih fluidov je močnejša od kisika. Ni nobene lažnosti – ni scena, je njihovo vsakdanje življenje, naše življenje, ali še raje moje«, je o tej svoji avanturi, kjer fotograf ni zgolj opazovalec, kronist ali voajer, temveč integralni del dogajanja, dejal Melničenko.

Zanimiv je tudi fotografski pristop do Indije, ki kljub izjemnim spremembam v zadnjem obdobju še vedno velja za fotografsko meko. Arne Hodalič se predstavlja s formalno, kompozicijsko in atmosfersko perfekcionističnimi prizori, medtem ko sta lokalna fotografa Swarat Ghosh in Bakili Yasir Abdul Vahab izbrala povsem drugačno izhodišče, njune črno-bele kompozicije pa Indijo prikazujejo v njeni goli, hladni, nepoetični in vse prej kot pitoreskni podobi. Tata Ahmad se pozicionira nekje vmes, eden najbolj renomiranih indijskih avtorjev, katerega fotografije se pojavljajo v najvidnejših svetovnih medijih, sodi med najbolj inventivne kroniste indijskega vsakdana, njegovi motivi, kjer prevladujejo človeške interakcije, pa za izjemen dokument vsakodnevnega utripa ulice.

Med vrhunce festivala je nedvomno potrebno prišteti ciklus hrvaškega fotografa Gorana Pavletića s ciklusom Privilegij samote s človeškimi silhuetami v igri svetlobe in sence, pa prerez sodobne reške fotografije, nenazadnje je v Umetnostni galeriji Maribor še vedno na ogled tudi retrospektiva slavne fotografinje Inge Morath. Maribor je tako do konca meseca nedvomno pravi naslov za vse, ki pritrjujejo navedbi legendarnega Ansela Adamsa, da »se fotografija ne posname zgolj s fotoaparatom, temveč so v njej kondenzirane vse podobe, ki si jih videl, vse knjige, ki si jih prebral, vsa glasba, ki so jo poslušal in vsi ljudje, ki si jih imel rad«. Ali pa se preprosto držijo načela ameriške fotografinje Dorotheje Lange, da je fotoaparat naprava, ki nas uči kako gledati svet okoli sebe brez fotoaparata.