Fotografi, zbiralci sveta

V londonskem muzeju Viktorije in Alberta (V&A) so z novim centrom za fotografijo razvili prostor, v katerem se fotografijo gleda, raziskuje, ustvarja, o njej razmišlja in se pogovarja.

Povodni konj, darilo kraljici Viktoriji z bregov Belega Nila, ki sredi 19. stoletja drema v londonskem živalskem vrtu (delo Juana Carlosa Maríe Isidra, 1852), in Paul McCartney, ki v domači halji 130 let pozneje z otrokoma preživlja dan na družinskem vrtu (delo Linde McCartney, 1982). Najzgodnejše lesene fotografske škatlice in pionirski začetki uporabe svetlobe. Vse to je na ogled v dvoranah centra za fotografijo, ki so ga v petek odprli v londonskem muzeju Viktorije in Alberta. Trenutna postavitev Zbiranje fotografije: od dagerotipije do digitalnega predstavlja življenje fotografije od prvih korakov dalje in pušča prostor za sodobna dela, tudi taka, ki eksperimentirajo in preizkušajo meje. Ekipa kustosov je imela od kod črpati: v muzeju fotografska zbirka raste od njegovega nastanka leta 1852, po lanski pridružitvi arhiva Kraljeve fotografske družbe obsega že več kot 800.000 del.
 

Pred davnimi časi in danes

Razstava predstavlja fotografijo kot način »zbiranja sveta«, je ob odprtju povedal direktor muzeja Tristram Hunt, in fotografije pionirskega obdobja na vznemirljiv način pripovedujejo o prostoru in času, v katerih so nastale. Kako so ljudje razmišljali o fotografiji ob njenih začetkih, katere stvarnosti sveta se jim je zdelo pomembno zbirati? Ko so izdajo Rdeče kapice leta 1858 opremili z insceniranimi fotografijami Henryja Peacha Robinsona, se je ob siceršnjem navdušenju neki nezadovoljnež vprašal, kako da je bil fotograf »pred davnimi časi« že na svetu, da je posnel prigodo. Fotografija je veljala za izrazit medij realnega, kaj torej išče v polju pravljičnega?



Kuriozitet tudi med motivi ne manjka. Tihožitje Fredericka Williama Bonda (ok. leta 1930) v ptičji perspektivi moderne hipstersko-blogerske strogo poravnane postavitve prikazuje preproste predmete, kot so kovanci ali kosi tkanine. Podnapis razkrije, da je to vsebina nojevega želodca: predmete so našli v njem, ko je eden izmed njih – desetcentimetrski žebelj – ubogo žival v živalskem vrtu stal življenja.



Med sodobnimi deli je na ogled del zapuščine Linde McCartney, ki jo je Paul McCartney podaril muzeju spomladi, ko je od smrti ameriške fotografinje minilo 20 let. Bila je prva ženska, ki je posnela naslovnico za Rolling Stone, bila je fotografska sopotnica Beatlov, Davida Bowieja, Rolling Stonesov. Njeno delo se bere kot kronika popkulture sredine 20. stoletja: Beatli pri menedžerju Brianu Epsteinu, Jimi Hendrix, Twiggy, pa omenjen zasebni trenutek iz družinskega življenja. Po Lindini poti stopa hči Mary McCartney. V seriji, ki jo je poklonila muzeju, se odpravi v zakulisje in zasebnost balerin, ko se pripravljajo na nastop v Kraljevi operni hiši. Ženske med kuhanjem, ličenjem in v kadi, v nebleščeči vsakdanjosti, ki zgolj po podrobnostih, nagibu noge ali drži ramen, dajejo slutiti, da se bodo kmalu znašle pod žarometi, v razkošni iluziji.
 

Lepota oblačnega neba

Kako široko center za fotografijo razmišlja o fotografiji, dokazujeta novi naročeni deli. Nemški umetnik Thomas Ruff je prebrskal muzejski fotografski arhiv in v njem našel delo Linnaeusa Tripa, ki je sredi 19. stoletja kot fotograf pri East India Company med prvimi fotografiral Indijo in Burmo. Ruff je očarano opazoval, kako se je na papirnatih negativih azijskih templjev in palač s poškodbami odtisnilo minevanje časa in kako je Tripe fotografije že sam s preprostimi postopki »retuširal«, na primer dorisal oblake. Ruff se mu je poklonil z več kot trikratno povečavo in dodatno digitalno obdelavo.



V oblake je dolgo strmela tudi ameriška umetnica Penelope Umbrico: iz muzejskega digitalnega slikarskega arhiva je izbrala 171 izsekov oblačnega neba in jih združila v hipnotično, meditativno video­delo. Počasno prelivanje oblakov po »svetlobni steni« centra, na kateri bodo predstavljena digitalna dela, zastavlja vprašanja o minljivosti (oblakov ali digitalnega) in snovnosti (umetniških del), o digitalnem zapisu na ­fizičnem zaslonu.
 

Več kot muzejska stena

Muzej Viktorije in Alberta, pred katerim se te dni vsako jutro vije dolga kolona ljudi, ki nočejo zamuditi prikaza življenja in dela Fride Kahlo, slovi po odmevnih razstavah, ki z bogastvom gradiva in izvirno postavitvijo pripovedujejo zgodbe izjemnih posameznikov in kolektivov – lani skupine Pink Floyd, pred tem Alexandra McQueena in Davida Bowieja. Ali v začetku letošnjega leta zgodbo najbolj prikupnega in nerodnega medveda vseh časov, Medveda Puja. Na področju fotografije je ekipa kustosov pod vodstvom Martina Barnesa tokrat stopila še dlje – novoustanovljeni center namreč ni »samo« to, kar vidimo na stenah in v vitrinah, je tudi raziskovalno delo, založniški program, izobraževanje. V sodelovanju s Kraljevim kolidžem za umetnost se v muzeju šola prva generacija študentov programa o zgodovini fotografije, širši javnosti so namenjeni pogovori z avtorji, predavanja in delavnice.



Dostopnost gradiva je izjemna: vsa dela, ki niso razstavljena, je mogoče brezplačno naročiti za ogled v študijskih prostorih, poteka pospešena digitalizacija arhiva za spletno pregledovanje. Do leta 2020 bodo center še razširili s knjižnico, raziskovalnimi in izobraževalnimi prostori, ­studiem in temnico, kjer bodo ustvarjali rezidenčni fotografi.