Ljubljana – Čeprav je človeštvo pisavo izumilo pred več tisočletji (prvi teksti so se pojavili 3400 let pred našim štetjem v Mezopotamiji), sta se pisanje in branje kot javni dobrini le počasi širili med ljudmi. Po podatkih spletne strani Our World in Data je leta 1820 znalo brati in pisati le 12 odstotkov ljudi, zdaj pa je pismene okoli 86 odstotkov svetovne populacije.

V Sloveniji podatka o pismenosti statistični urad ne zbira več od leta 1991. Takrat je bilo nepismenega 0,46 odstotka prebivalstva, starejšega od 15 let. V popisih prebivalstva v letih 2002 in 2011 vprašanje zaradi statistične neznačilnosti pojava ni bilo več vključeno. V novejšem času se zbirajo podatki o drugih vrstah pismenosti prebivalstva, na primer o funkcionalni pismenosti prebivalstva. Zbira jih andragoški center.
 

Podpovprečni v besedilnih in matematičnih spretnostih

Problem splošne pismenosti je manjši, velik pa je problem funkcionalne nepismenosti, in sicer tudi v razvitem svetu. V ZDA položnico ali oglas za delo le težko prebere 40 milijonov ljudi. Take težave ima tudi veliko ljudi v Sloveniji. Raziskava Spretnosti odraslih PIAAC 2016, ki je največja mednarodna raziskava o stanju in uporabi kompetenc odraslih med 16. in 65. letom, je pokazala, da so odrasli Slovenci pod povprečjem držav OECD v besedilnih in matematičnih spretnostih ter pri reševanju nalog v zahtevnih tehnoloških oziroma digitalnih okoljih.

Vsak četrti odrasli v Sloveniji ima manjše besedilne in matematične spretnosti ter spretnosti reševanja problemov in težko razume celo preprosta besedila, več kot 400.000 odraslih je doseglo komaj spodnji prag spretnosti. Enak delež prebivalcev Slovenije ima težave tudi z matematično pismenostjo. Med vsemi sodelujočimi evropskimi državami se je Slovenija znašla skoraj na dnu – v družbi s Španijo in Grčijo.
 

Napredek pri mladih

Pozitivna sprememba se je zgodila na področju bralne pismenosti mladih. Rezultati Mednarodne raziskave bralne pismenosti (PIRLS 2016) kažejo, da so dosežki slovenskih četrtošolcev in četrtošolk nad mednarodnim povprečjem in kažejo stabilen napredek. »Pri bralni pismenosti, kot pri drugih področjih znanj in spretnosti, gre pri doseganju dobrih rezultatov za prepletenost tako šolskih kot zunajšolskih dejavnikov.

Povečanje bralne pismenosti, ki smo ga zaznali v zadnjem ciklu mednarodnega ocenjevanja znanja (Pisa), nas veseli in ga razumemo tudi kot posledico različnih ukrepov, ki so bili uvedeni v sodelovanju z vsemi deležniki v zadnjem obdobju v slovenskem izobraževanju,« pravijo na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport.


 

Nepismenih več med ženskami

Po podatkih Unescovega statističnega inštituta je bilo leta 2016 nepismenih 750 milijonov odraslih, od tega dve tretjini žensk. To je okoli 14 odstotkov svetovne populacije. Sto dva milijona nepismenih je bilo starih od 15 do 24 let. V svetovnem merilu je pismenih 90 odstotkov moških in 83 odstotkov žensk. Skoraj polovica nepismenih živi v državah Južne Azije, 27 odstotkov pa v podsaharski Afriki.

Leta 2011 je bila pismenost višja od 50 odstotkov v vseh državah zunaj Afrike, razen v Afganistanu. Manj kot 50 odstotkov pismenih so zabeležili poleg že omenjenega Afganistana še v Beninu, Burkini Faso, Centralnoafriški republiki, Čadu, na Komorih, na Slonokoščeni obali, v Etiopiji, Gambiji, Gvineji, Gvineji Biasau, Haitiju, Iraku, Liberiji, na Maliju, v Mavretaniji, Nigru, Senegalu, Sierri Leone in Južnem Sudanu.

Največji napredek na področju pismenosti so v zadnjih desetletjih naredili v Aziji. V Južni Aziji se je pismenost povečala s 46 odstotkov leta 1990 na 72 odstotkov leta 2016. Na globalni ravni je napredek opazen po tem, da je leta 2016 pismenih 91 odstotkov mladih med 15. in 24. letom, med starejšimi od 65 let pa le 78 odstotkov.
 

Skandinavski narodi najbolj pismeni

Po študiji, ki jo je izvedel John W. Miller z državne univerze Central Connecticut v Novi Britaniji, objavljena pa je bila leta 2016, so na svetovni lestvici najbolj pismenih narodov na vrhu Skandinavci (Finci, Norvežani, Islandci, Danci in Švedi), Slovenija pa je na 28. mestu. Stopnjo pismenosti so ugotavljali na podlagi »pismenega« vedenja, kot sta, denimo, število in velikost knjižnic ter število in naklada časopisov, ki izhajajo v posamezni državi.

Do srednjega veka je bila pismenost rezervirana za redke izbrance. Zahtevo po univerzalni pismenosti je postavilo razsvetljenstvo, kar je prineslo znaten porast znanja veščine branja in pisanja med letoma 1600 in 1800. V 19. stoletju se je stopnja pismenosti več kot podvojila, po drugi svetovni vojni pa se je začela povečevati tudi v državah zunaj Evrope in Severne Amerike.