Tam, kjer so od nekdaj radi plesali

Sezona 2018/19 je bila za slovenski balet jubilejna, minilo je okroglih 100 let od ustanovitve prvega slovenskega poklicnega­ baletnega ansambla. Jubilej je junija okronal veliki gala balet­ni večer v SNG Opera in balet Ljubljana, imenitno obletnico je zdaj pospremila še nova dokumentarna serija TV Slovenija Po sledeh baleta na Slovenskem. Odvrtela se bo šest sred zapored na drugem programu nacionalke,­ prvo nadaljevanje so predvajali sinoči.



Šestdelno dokumentarno serijo Po sledeh baleta na Slovenskem so ustvarili v uredništvu glasbenih in baletnih oddaj Televizije Slovenija, scenaristka, urednica, avtorica strokovnega besedila in režiserka je Danica Dolinar, direktor fotografije Bojan Kastelic, montažer pa Andrej Modic. Oddaje predstavljajo dragoceno dokumentarno gradivo – razglednice, fotografije in videoposnetke, ki so se nabirali vrsto let in jih danes hranijo slovenski nacionalni arhivi, muzeji, knjižnice in seveda arhiv Televizije Slovenija, pa tudi še nikoli predvajano gradivo in posnetke iz zasebnih zbirk. Posnetki so plod snemanj v dveh desetletjih, zato nekaterih sogovornikov žal ni več med živimi, vendar pričevanja baletnih umetnikov, glasbenikov in drugih strokovnjakov izrisujejo duhovni ter umetniški dialog skozi vse čase slovenskega baleta, od prvih balet­nih predstav in rojstva ter razvoja baleta na Slovenskem do današnjih dni. Ena od uvodnih ugotovitev: na današnjem slovenskem ozemlju so od nekdaj radi plesali.
 

Začetek z baletno pantomimo

Viri pričajo, da so plesali že predniki Slovencev, ko so se naselili v naših krajih, vemo tudi, da sta bila gledališče in ples v zavesti Emončanov zelo prisotna. Prve resnejše podatke o tem, kako so plesali, navaja Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske, o prvih deset­letjih 17. stoletja pa veliko pove zbirka Veselo glasbeno slavje zgodnjebaročnega skladatelja Isaaca Poscha, ki velja za najstarejši tisk, v katerem je jasno zapisano, da so skladbe namenjene plesalcem.



Prva oddaja ponudi vpogled v družabno življenje in z njim ples tudi v srednjem veku, v času ljub­ljanskega kolegija jezuitov v 17. in 18. stoletju in prvih desetletjih 19. stoletja, ko so ljudje nasploh veliko plesali, razkrije tudi, kdaj so na našem ozemlju prvič videli balet in kdaj je nastala prva slovenska baletna pantomima na slovensko glasbo Možiček. Začetke ter razvoj plesa in baleta na Slovenskem osvetljujejo strokovnjaki Ljudmila Gec Plesničar, Mirko Ramovš, Metoda Kokole, Damjan Ovsec, Marko Marin, jezuit Lojze Bratina, Manca Špendal in Veselin Miškovič, oddaja prikazuje čas od začetka 20. stoletja do rojstva poklicnega baleta leta 1918 in njegovega razvoja do leta 1932, ko sta v Ljubljani prvič gostovala nestorja slovenskega baleta Pia in Pino Mlakar.

Ob vstopu v 20. stoletje se je slovensko Deželno gledališče kranjske prestolnice borilo za obstoj. Tekmec gledališča je bil tudi film, ples na odru pa je bil bolj izjema oziroma naključje. Uveljavljeni kritiki so mu očitali celo pohujšanje. Zato ni čudno, da je slovenska baletna glasba prehitela rojstvo gledališkega plesa in baleta. Prvo baletno glasbo, baletno pantomimo v enem dejanju Možiček, je leta 1900 napisal skladatelj Josip Ipavec, s tem delom začne kronološki popis v lanskem pregledu Baleti slovenskih skladateljev – od Možička do baletnega Fausta tudi Henrik Neubauer: »Prav Možiček je bil od vseh slovenskih baletov najpogosteje izvajan. Naštel sem 32 različnih premierskih uprizoritev različnih koreografov.«
 

Izvirna tragedija himničnosti

Šele v sezoni 1918/19 je začel delovati tudi profesionalni baletni ansambel, za kar je najzaslužnejši prvi intendant Deželnega gledališča Fran Govekar, prve predstave so ljubljanski plesalci izvedli v okviru opernih in operetnih premier v jesenskem delu omenjene sezone, najprej v Smetanovi Prodani nevesti, spomladi 1919 pa s prvo samostojno baletno premiero, delom Ugrabljena Evelina, katerega režijo je podpisal Vladimir Marek, scenografijo František Langer, koreografijo pa Václav Vlček, Čeh, ki je zaslužen za nastanek prve balet­ne šole na Slovenskem. Podobo položaja poklicnega baleta po prvi svetovni vojni poleg dragocenega fotografskega gradiva in nekaterih filmskih posnetkov v oddaji izrisujejo tudi pripovedi nekdanjih baletnih plesalcev Mercedes Dobršek in Staneta Polika, maskerja Janeza Mirtiča ter Pie in Pina Mlakarja.



Čas med drugo svetovno vojno je bil negotov in dolgoročno načrtovanje v gledališču ni bilo mogoče, vendar so prvi samostojni baletni večer priredili konec maja 1941, zaslužen je bil Peter Golovin. Zaradi naklonjenosti ravnatelja Vilka Ukmarja plesu so se ljubljanskemu baletu vremena zjasnila. Po osvoboditvi sta vodstvo baleta po Petru Golovinu prevzela Pia in Pino Mlakar, ki sta s svežo močjo in polna navdušenja začela vse od začetka. Njun ikonični plesni duet, plesna suita Lok (praizvedba leta 1939), je stvaritev, ki so jo poimenovali »brezčasje nad prizori časa«. Plesalec, ki je soplesalko in življenjsko sopotnico spoznal v šoli baletnega pedagoga in koreografa Rudolfa von Labana, je o tem delu povedal: »Lok je bil in ostal en sam véliki pas de deux, sporočilo o ustvarjalnih močeh, izraz čiste ljubezni in čistega plesa,« dodal je, da je Lok »izvirna tragedija himničnosti, ples življenja žene in moža«.

Balet se je v gledališču dokončno uveljavil in si pridobil polno domovinsko pravico, razgrinja nadaljevanje serije Po sledeh baleta na Slovenskem, čas po drugi svetovni vojni je prinesel tudi ustanovitev stalne Opere v Mariboru in rojstvo mariborskega poklicnega baleta. Poleg arhivskega dokumentarnega gradiva so dragoceni pričevalci tega časa Mercedes Dobršek, Stane Polik, Štefan Suhi, Lidija Sotlar, Henrik Neubauer, Magda Vrhovec, Vlasto Dedovič, Janez Mejač, Jaka Hafner, Milko Šparemblek, Breda Šmid, Majna Sevnik, dr. Manica Špendal, Anka Lavrač, Borut Hanžič, Katarina Kocka, Samo Hubad ter Pia in Pino Mlakar.