Staroverstvo ni (zgolj) vera, temveč sobivanje in naravovarstvo

Večina strokovnjakov s kakšno redko izjemo je skeptičnih, da bi se predkrščanska verovanja ohranila še v 20. stoletje in da bi živela vzporedno s krščanstvom, je poudarila profesorica Katja Hrobat Virloget na nedavnem simpoziju o staroverstvu in pokristjanjevanju v Kobaridu. Simbolična ureditev območja Mrzlega studenca v mestu dokazuje nasprotno, s tretjim simpozijem o staroverstvu in pokristjanjevanju, ki se je odvijal minuli konec tedna, pa so organizatorji dodali potrebno strokovno noto.

Kobarid nikakor ni naključno izbrano mesto za simpozij, ki ga pripravljata tamkajšnje turistično društvo in Društvo Slovenski staroverci. Prav tam se domačini, čeprav že pet stoletij formalno kristjani – niso hoteli odpovedati svojemu verovanju, ko je preostala stara celina že častila Kristusa. Zato je leta 1331 iz Čedada v Kobarid krenila križarska vojska, potem ko je imel inkvizitor Franciscus de Clugia dovolj »krive vere«. Obredno lipo so izruli, vir studenca pa zasuli, saj so ju takratni Slovenci častili po božje.



Zgodba s pričujočim dokumentom iz 16. avgusta 1331 je bila dolgo neznana. In vsaj malo spreminja poznavanje naše zgodovine, saj je še tolminski zgodovinar Simon Rutar pisal, da je proces pokristjanjevanja potekal le počasi oziroma, da ponekod še vedno častijo božanstva.

Potem ko je zbiratelj ljudskega izročila Pavel Medvešček iz Kanala pred leti odstrl precej skrivnosti starovercev, se je izkazalo, da se je organizirano staroverstvo pravzaprav ohranilo še po drugi svetovni vojni. V ilegali in za domačimi zidovi. Najdlje so se staroverci, večinoma neporočeni strici, ohranili v Posočju, Trebuše, v okolici Idrije, Baški grapi – vedno torej visoko v hribih v osamljenih hišah. Našli so jih okoli Snežnika, tudi v Bohinju.

Strokovnjaki in ljubitelji

Čeprav naj bi zadnji voditelj dehnar umrl v šestdesetih letih preteklega stoletja, so nekateri prepričani, da starovestvo še danes obstaja. »Mreže ostajajo. Vemo za neposredne prenašalce, ki pa se ne oglašajo,« je brez kančka dvoma prepričan Marko Hren, ustanovitelj in načelni svečenik Svetovnonazorske kozmološke skupnosti Upasana, tokratni moderator simpozija: »To znanje je med nami živelo veš čas, vprašanje je le, kako močno je bilo zakoreninjeno v splošnem razumevanju ljudi v določenih obdobjih. Tisočletni kolonialni pohod je naredil neizmerno škodo. Naleteli smo na veliko število ljudi, ki so imeli neposredni stik s staroverskimi voditelji. Z zanesljivostjo postavljam tezo, da je bil tudi partizanski odpor v veliki meri voden strani staroverske mreže.«



Obujanje ideje staroverstva se počasi širi, je zadovoljen predsednik Društva Slovenski staroverci Igor Krnel. Društvo je na tem področju z raziskavami in knjižnimi izdajami naredilo precej dela. Četudi se zdaj etnologi pritožujejo, da »amaterji jemljejo predmet raziskav«, pravi Krnel: »Ampak to se dogaja zato, ker etnologi niso dali glede tega kaj dosti od sebe. Razlog je tudi v skepsi. Namreč zapisi, na katerih temelji naše vedenje o starovercih, so stari nekaj desetletij, a so šele pred kratkim prišli na dan.«

Skrivnostna naravnanost

Zato naloga društva ni preprosto širjenje tega, kar je zapisal Pavel Medvešček, opozarja Krnel, ampak širjenje zavesti, da je pred krščanstvom tukaj obstajalo razvito verovanje s strukturirano in urejeno skupnostjo, ki se je – po Medveščkovi interpretaciji – ohranila vse do 20. stoletja. »To je tisto, kar je za nekatere najbolj moteče. Vsi vemo, da so se ohranili običaji, ki so veliko starejši od krščanstva, toda vprašanje je paralelna struktura, ki je tajno obstajala stoletja.«



Zadnji simpozij je bil torej precej strokovneje naravnan. »Znanju, ki obstaja, moramo dati relevanco. Potrpežljivo, z ljubeznijo, sistematično. To znanje pa so v resnici kodeksi ohranjanja habitatov, ki so nam dani,« je izpostavil Hren. Oživljanje staroverstva na takšen in drugačen način ni kulturni ali verski boj s preteklostjo in tudi sedanjostjo. »Znanje staroverstva nam lahko zagotovi preprost premislek o etiki do narave. Njegov pojav v javnosti je tudi izziv za vprašanje, kako vidimo duhovnost.Običajni Slovenec časti vrt, drevo, skalo, njivo. Po duši smo vrtnarji, radi gremo v gore, v naravo, častimo izvire … Ampak to je potisnjeno v čudaštvo.« Regulatorni okvir v Sloveniji v zvezi z duhovnostjo je popolnoma neprimeren za resno življenje duhovne plati človeške biti, še opozarja.

Kmalu mednarodna konferenca

Priklicati nazaj znanje prednikov po njegovem ni civilizacijsko nazadovanje. Zato je smiselno o tem govoriti: »Miroljubnost, reševanje konfliktov v skupnosti ter med skupnostjo in naravo, aktivna drža pri kreiranju politike. To je treba priklicati nazaj. Vprašanje etike pri nas je gromozanska težava naše skupnosti. Ampak vse našteto je za slovensko identiteto izjemnega pomena zaradi družbene odgovornosti, odgovornosti voditelja, povezanosti z naravo, čuvanjem narave, kodeksov do skupnosti in solidarnost do vseh bitij. Moramo se vrniti nazaj v razumevanje soodvisnosti bivanja vseh. Kar počnemo zdaj je nevzdržno.«



V Kobaridu se izročila očitno dobro zavedajo, zato je zdaj območje mrzlega studenca dobro urejeno, lipa pa tudi že nekaj let stoji v spomin na prednike. »Simpozij je vsako leto na strokovnejši ravni in nagibamo se v smeri mednarodne konference za razvoj dogodkov v kraju v turističnem in strokovnem smislu. Imamo pa tudi dolžnost, da privabimo lokalno občinstvo,« je napovedala predsednica Turističnega društva Kobarid Natalija Rot.