»Sijaj in obilje« jugoutopije

Rdeči kiosk v tretjem nadstropju MoME, newyorškega muzeja sodobne umetnosti, te dni ne bi smel biti presenečenje. Ko je nekdanji kurator muzeja Emilio Ambasz v začetku sedemdesetih let videl zaobljeno plastično kocko slovenskega arhitekta Saše Mächtiga, jo je nemudoma uvrstil v muzejsko zbirko. Le da so bila vrata preozka ...

»Nihče v MoMI se ni zavedal, kako velika je ta presneta reč, zato je niso mogli spraviti v muzej,« je Ambaszov naslednik, kurator za arhitekturo in oblikovanje Martino Stierli, opisal usodo znamenitega cestnega pohištva. Zato so ga postavili tja, kamor v resnici spada, v 53. ulico, kjer naj bi ga nekaj časa uporabljali za prodajalno hot dogov, nato so ga posodili izobraževalni ustanovi na Long Islandu, nakar so se sledi za njim za nekaj časa izgubile. Dokler ga niso znova našli in dali temeljito obnoviti.

»Zdelo se nam je pomembno, da ta resnično osupljivi objekt spet pripeljemo v muzej, posebej zdaj, ko imamo dovolj velika vrata,« je napol v šali dejal Stierli. Z Vladimirjem Kulićem, izrednim profesorjem arhitekture na univerzi Florida Atlantic, sta postavila razstavo K betonski/konkretni utopiji o jugoslovanski arhitekturi med letoma 1948 in 1980. Znameniti K67 je prva stvar, ki jo obiskovalci zagledajo, ko stopijo iz dvigala, svojevrstna vstopna točka in hkrati simbol fizične in ideološke preobrazbe takratne države je nekakšen povzetek MoMINE predstavitve.


 

Zlata jama za arhitekturne zgodovinarje

Zanimivo je, da si je švicarski profesor zgodovine umetnosti in arhitekture, ki je kurator v MoMI od marca 2015, za svoj prvi veliki projekt izbral prav Jugoslavijo. Dejal je, da ga je po eni strani očarala estetika, »sijaj, obilje in visoka kakovost« povojne jugoslovanske arhitekture in oblikovanja, ki je bila po njegovem mnenju enakovredna vsemu, kar je takrat nastajalo po svetu. Po drugi strani ga je pritegnil sociološki pogled, saj sodobna arhitektura na Zahodu »vse bolj postaja razkošna dobrina za premožne in bleščeče revije«, namesto da bi bila vključena v izboljševanje družbe.

Vladimir Kulić, ki je še kot študent v Teksasu zapisal, da je Jugoslavija zlata jama za arhiterkurne zgodovinarje, in doživel nekaj posmeha, je zdaj z zadoščenjem ugotovil, da je prošnja MoMe, naj pomaga pripraviti razstavo, potrditev njegovega razmišljanja. Podobno kot Stierli je zatrdil, da je pogled na jugoslovansko arhitekturo pomemben za današnji trenutek, saj nam v sedanjih političnih razmerah kaže, kako je »utopičen projekt emancipacije na različnih ravneh nekaj, k čemur se je morda treba vrniti«.

Pri tem je mislil na takratna prizadevanja, da bi s skupnimi močmi zgradili družbo, v kateri si večina zasluži dostojanstveno življenje, takšne pobude pa je »štirideset let neoliberalne ideologije po svetu precej zastrlo«. Zdi se, da je časovna oddaljenost zbrusila­ ostre robove jugoslovanske realnosti, v obdobju izpraševanja gospodarskega sistema po finančni krizi in dušenja demokracije v valu cenenega populizma pa sta se samoupravljanje in neuvrščenost zazdela zanimiva koncepta.
 

Od informbiroja do Hiše cvetja

Časovni okvir razstave ni naključen. Sega od spora jugoslovanskega diktatorja Josipa Broza - Tita s sovjetskim Josipom Stalinom, sledila sta zasuk k Zahodu in postopno odpiranje države. Konča se s Titovo smrtjo, ko se je začelo novo obdobje v politiki in arhitekturi. »Dva meseca po Titovi smrti je zagrebški časopis Arhitektura posvetil posebno številko postmodernizmu, kar smo izrabili kot mejnik, omejili smo se namreč samo na modernistično arhitekturo,« je pojasnil Kulić.

Na ogled je več kot 560 predmetov, ki so jih dolgo zbirali in izbirali s strokovnjaki iz naslednic nekdanje skupne države. »V Sloveniji je bilo delo lahko, saj imate Muzej za arhitekturo in oblikovanje, ponekod drugod smo morali iskati naslove posameznih arhitektov in njihovih družin, to je bilo obsežno delo, z veliko potovanja in raziskav, toda vesel sem, da imamo toliko materiala,« je bil zadovoljen Stierli.

Vse zbrano so razdelili v štiri sklope. Modernizacija raziskuje preobrazbo podeželske države v delavsko, globalno omrežje se ukvarja z jugoslovanskim vplivom na nove države v gibanju neuvrščenih. Oblikovanje je v ospredju v sklopu vsakdanje življenje, v delu, imenovanem identitete, pa so razlike med posameznimi arhitekturnimi šolami združene v kalejdoskop kultur, pol stoletja zvezanih z geslom bratstva in enotnosti.


 

Navdušenje nad živim

Kulić je izpostavil Edvarda Ravnikarja in njegov izjemni vpliv na slovensko in jugoslovansko arhitekturo ter zgodbo svetovljana Juraja Neidhardta, pomočnika znamenitega Le Corbusiera, ki ga je Slovenec Dušan Grabrijan­ prepričal, da se je preselil v Sarajevo, kjer sta skupaj napisala knjigo Arhitektura Bosne in pot v sodobnost. »Niti v sanjah si nismo mislili, da bi lahko našli originalne risbe, toda hči Tatjana je tri škatle z njimi ohranila med obleganjem Sarajeva,« je bil vesel Kulić, njemu in Ravnikarju pa so namenili posebni sobi.

Stierli je omenil tudi na Zahodu prvič predstavljen veliki model japonskega arhitekta Kenza Tanga, ki je zasnoval obnovo v potresu porušenega Skopja, ter podobno kot Kulić Neidhardtove na novo odkrite originale. Med slovenskimi avtorji ima pomembno vlogo Split 3, življenjsko delo arhitekta Vladimirja Mušiča, po Kulićevih besedah je naselje za 50.000 ljudi izjemen dosežek. »Kljub uničenju je arhitektura, ki jo prikazujemo, še vedno velik del mest, je njihovo moderno jedro, brez katerega ne bi mogli živeti. Nekatere navdušujejo ruševine, meni se zdi veliko bolj zanimivo tisto, kar živi še naprej.«