Gozd kot veličastna celostna umetnina

Naj se ideja švicarskega galerista, kuratorja in umetnika Klausa Littmanna, projekt Za gozd/For Forest, v slovenskem prevodu imenuje neskončna atrakcija narave, nenehna privlačnost narave, nikdar končana privlačnost narave ali neprekinjena privlačnost narave, eno je gotovo: risba Maxa Peintnerja, ki jo je Littmann prvič videl pred več kot tremi desetletji, se bo v nedeljo uresničila, 299 dreves se bo znašlo v novem kontekstu, na stadionu Vrbsko jezero v Celovcu.

Četrtkov medijski predogled je pokazal, da je pravzaprav že vse pripravljeno za nedeljsko odprtje največjega umetniškega projekta na prostem v Avstriji. Projekt, ki ga v celoti financirajo zasebni, predvsem švicarski podjetniki in meceni, je na Koroškem naletel tudi na politična nasprotovanja – posebej sta bili v zadnjih mesecih aktivni Avstrijska svobodnjaška stranka FPÖ in stranka Zavezništvo za prihodnost Avstrije (BZÖ), med spletnimi odzivi pa jih je bilo največ »zdravorazumskih« v slogu gozdov-imamo-dovolj-stadion-pripada-športnikom.

Onkraj meje so natančni, projekt žive gozdne skulpture oziroma načrt posaditve dreves – Peintner si je zamislil klasični srednjeevropski mešani gozd – je bil zaupan podjetju za oblikovanje krajine Enea, ki ga vodi vodilni švicarski krajinski arhitekt Enzo Enea.

V leseno konstrukcijo, postavljeno na podlago iz kovinskih plošč, so posadili 299 dreves, pripeljanih tudi iz Italije in Belgije, od tega 53 brez, 30 trepetlik, 27 hrastov, 27 macesnov, 26 rdečih borov, 23 rdečih bukev, 22 jesenov, 18 srebrnih lip, 15 gabrov, 14 javorjev, 12 srebrnih vrb, osem javorjev, osem platan, osem srčastolistnih jelš, šest črnih borov in dve beli jelki, s to raznolikostjo je tudi zagotovljeno impozantno skorajšnje spreminjanje barv monumentalne instalacije.

Komur so ljube številke, lahko izve še več: skupna teža instalacije je 750 ton, vsako od dreves potrebuje na dan okrog šestdeset litrov vode, da jo dobi, poskrbi računalniško vodeni zalivalni sistem.

Gozd na nogometnem stadionu, nekaj samoumevnega, prestavljeno v drugačen kontekst. Littmann risbo Maxa Peintnerja razlaga na različne načine: gozd na stadionu je po njegovem mnenju »celostna umetnina s posebno dramatičnostjo«, vsekakor nenavadna podoba, ki zmore dražiti, motiti, šokirati, še posebej ob spoznanju, da uresničitev Peitnerjeve vizije niti ni več tako oddaljena, kot bi si lahko mislili. Je samoumevnost narave, kakršno poznamo, res trdna ... ali pa si bomo naravo nekoč morali ogledovati v posebej zamejenem prostoru, kakor si danes ogledujemo živali v živalskem vrtu? Stadionski gozd postavlja še drugačna vprašanja.

                                                                                       *


 

Gospod Littmann, za iskanje stadiona za doslej največjo umetniško instalacijo v Avstriji ste si vzeli veliko časa.

Dolgo sem ga iskal, a v Nemčiji pravijo Nikoli ni prezgodaj in redkokdaj prepozno. Primeren stadion sem dolgo brez uspeha iskal v Franciji, Švici in Nemčiji: a ko najdeš nogometni stadion, ni še nič opravljenega, če je ekipa, ki igra na njem, uspešna, nimaš možnosti, v igri je toliko denarja, da noben umetniški projekt nima nikakršnih možnosti. V Celovcu sem imel po eni strani veliko srečo, saj tamkajšnji klub ni tako zelo uspešen in pokazala se je tudi možnost za ugoden časovni okvir, v katerem se je zdel projekt izvedljiv. V Celovec sem se hodil dogovarjat šest let, znova in znova, če sem prav štel triinštiridesetkrat, vsakič z avtom, in zdelo se mi je, da smo ves čas delali tri korake nazaj in dva naprej, a čas je pomagal, nazadnje sem govoril z gospo Mario-Luise Mathiaschitz in rekla mi je, da morava spet govoriti o tem projektu takrat, ko bo županja. Res sva naredila tako in po precej besednega bojevanja se je vse izšlo tako, da bom 8. septembra po vsem tem dolgem času tudi uradno dočakal uresničitev projekta.
 

Je imel Max Peintner v mislih ravno tak stadion?

Ne, ne, če si pogledate njegovo risbo (mimogrede, hotel sem jo kupiti, a sem bil dvajset let prepozen, fascinira me je tako sama risba kot njen naslov), ne gre za specifičen stadion, morda malo spominja na Praterstadion. S celovškim imamo res srečo, velja za najbolj sodobnega v Avstriji, konstrukcija je iz betona, jekla in stekla, zato je kontrast med naravnim in grajenim popoln.
 

Sta bila s Peintnerjem v stikih?

Seveda, ves čas. Je pa ves čas ponavljal To je tvoje delo, ti si imel tako noro idejo. Seveda ne bi nikdar naredil kaj takega, česar on ne bi odobraval, ves čas sem ga obveščal o napredku projekta. Njemu se je zdelo najbolj pomembno, da posadimo drevesa različnih vrst, da na stadionu zraste mešani gozd.


 

Vsaka instalacija stavi na gledalčevo reakcijo, na učinek. V kolikšni meri vidite v projektu Za gozd, ki zajema široko mrežo mogočih pomenov oziroma interpretacij, objekt lepote. Umetnost in politika?

Mislim da je neizogibno ugotoviti, da karkoli danes narediš, je tako ali drugače zmeraj povezano s političnim. Ko me ljudje sprašujejo, kaj bo tisto, kar bo v mojih očeh Za gozd naredilo uspešen projekt, najprej pomislim na to, da bo podoba stadiona šla v svet in se vtisnila ljudem v spomin. Že ta pasivna recepcija bo na svoj način učinkovala na njihovo vsakdanje življenje. Ponuja pa Za gozd veliko različnih tem, obiskovalec, ki si bo privoščil ogled stadiona, vsaj tisti, ki se zanima za umetnost, bo v projektu videl umetniško instalacijo, morda pa bo kdo drug v njem prepoznal simbolični naboj ali povabilo k filozofskim vprašanjem, morda hrepenenje, seveda pa ne moremo spregledati vprašanja, ki se je v času nastajanja projekta vse bolj postavljajo v ospredje, to so seveda podnebne spremembe, ekologija. Še predvsem mladi v tej umetniški instalaciji vidijo ravno to.
 

Ste potemtakem v tem primeru bolj aktivist kot umetnik?

To vprašanje me ves čas zasleduje. Ko me imenujejo za umetnika, odgovorim z jasnim Ne, ampak tudi. Ko mi rečejo kurator, odgovorim isto, Ne, ampak tudi. Enako je, če mi dajo nalepko art menedžerja. A vsi ti delci so potrebni za tak projekt, sicer ne bi bil izvedljiv. Za gozd ima umetniške prvine, a tudi politične in vse druge. Nenazadnje je bilo zanj treba najti denar, sponzorje, dovoljenja.
 

Pred leti ste sodelovali s Christom in Jeanne-Claude.

S Christom že dolgo prijateljujeva, z njima sem sodeloval ob neki razstavi, ki je potovala po svetu, vendar pa kakega skupnega projekta nisva uresničila.


 

Se motim, če rečem, da vaš projekt opominja na to, da moč umetnosti pogosto spregledujemo?

Se popolnoma strinjam.
 

Poučili so nas, da drevesa med sabo komunicirajo. Če postavimo, da razločujejo med njimi in nami, kaj – si mislite – si mislijo o nas?

Zagotovo si morajo misliti, da smo ljudje neumni, saj nimamo nobenega spoštovanja do svojega okolja. Podnebnih sprememb si niso izmislila drevesa, zakrivili smo jih ljudje, pa čeprav nam nekateri predsedniki pravijo, da ni tako. Zdaj imamo spremembe tako rekoč pred vrati, lansko leto ni bilo posebej dobro za gozdove po svetu.


 

Za sabo imate lepo zgodovino javnih umetniških projektov, tako v Baslu kot drugod. Kateri vam je ostal v spominu kot najbolj drzen?

Ne vem, vsi so se razlikovali med sabo, nekatere je bilo težje izvesti kot katere druge, z angelom na vrhu baselske katedrale smo se res namučili, da smo mu leta 2002 z japonskim umetnikom Tazrom Niscinom priskrbeli dom (angelu na katedrali so med nebom in zemljo zgradili 25 kvadratnih metrov obsežno sobo, do katere je bilo mogoče dostopati po stopnicah na gradbenih odrih – op. I. B.), tudi zdajšnji projekt, ki ga pripravljamo na Kitajskem, ni preprost.
Morda pa je bila najbolj drzno dejanje moja prva povsem običajna razstava leta 1982, napovedala je vse tisto, kar počnem še danes, dala mi je usmeritev. Takrat smo veliko debatirali o vsakdanji kulturi, temi, ki me je zmeraj privlačila, in s prijateljem umetnostnim zgodovinarjem sva pripravila razstavo, ki se je spraševala ravno o fenomenu vsakdanje kulture. Kaj je bil najin odgovor, ki mi sicer ni najbolj všeč? Vsakdanja kultura je nogomet, saj vsak konec tedna milijoni ljudi sledijo svojim relikvijam, fetišem. Razstava je imela naslov Nogomet v vitrini in je zgolj kazala fenomen, stanje, ki bi ga nekoč v prihodnosti lahko našel geolog ali arheolog. To sva le postavila, svojih mnenj sva se vzdržala. Seveda, na Umetnostni akademiji v Düsseldorfu sem študiral pri profesorju Josephu Beuysu, njegovi novi pogledi na umetnost in kulturo, zahteve po preobrazbi osnovnih konceptov, njegova ideja o socialnih skulpturah in še marsikaj so zagotovo vplivali in vplivajo še danes na moje početje.