Dunja Klemenc (1943–2023)

Prijateljstvo, zaupanje, talent, izbrušen okus, entuziazem, delo, učenje, izkušnje, požrtvovalnost, inteligenca, ljubezen, predanost, zanesljivost … Vse to je odlikovalo Dunjo Klemenc. Kot da je bil njen značaj dojemljiv za vse superlative. V trenutkih, ko se od nekoga za vedno poslavljamo, stopijo v ospredje superlativi, spomini so selektivni, kot da bi poskušali spregledati in pozabiti morebitne slabe plati določene osebe. Poskušam biti objektiven in razmišljam o številnih letih – kar petdeset jih je bilo, torej tako rekoč vse življenje –, ki so me povezovala z Dunjo, in vendar ne morem najti niti ene njene slabe plati. To ne pomeni, da jih ni imela, čeprav je bila plemenit človek, jih je morala imeti, ampak sam se z njimi nisem nikoli soočil. V pol stoletja najinega druženja in skupnega življenja se nikoli nisva sporekla ali razjezila drug na drugega, čeprav sva imela za to veliko priložnosti in razlogov.

Srečala sva se v davnih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, v učilnicah tedanje Akademije za gledališče, radio in televizijo (APFRTV) v Beogradu. Oba sva izbrala študij »organizacije«, verjetno je izraz produkcija v tedanjih časih zvenel preveč »kapitalistično«, čeprav je šlo prav za to, produkcijo. Izbrala sva smer filmske produkcije. Ali sva se zavedala, da bo postala najino življenjsko poslanstvo? Mislim, da ne. To je bila najina želja, vendar tedaj še nisva razmišljala o ustvarjalnem delu, o iskanju in podpori talentov, o nagradah in uspehih svetovnih razsežnosti. In vendar se je zgodilo prav to.

Dunja je bila poročena že v času študija, izbrala je že takrat uspešnega režiserja Dragoslava Lazića. Njuna otroka Zoran in Katarina sta rasla dobesedno pred mojimi očmi. Po diplomi me je pot vodila v tujino, Dunjo pa nazaj v Slovenijo, kjer se je zaposlila, delala, vzgajala otroke, ves čas sva bila v stikih. Medtem ko se je njena kariera razvijala premočrtno, sem sam iskal svojo pot v Italiji. Ker so imeli moji starši hišo na Pokljuki, sem imel, tako kot še danes, razlog za pogoste obiske Slovenije. Zoran in Katarina pa sta pogosto prihajala k nam v Rim. Moj tedanji partner in sedanji mož Umberto je bil integralni del našega ožjega prijateljskega kroga. Dunjini odprtost in zavidljivo široki pogledi na svet, ki so bili v tedanji družbi redkost, so bili še dodatna spodbuda za naše prijateljstvo.

Njeno delo sem takrat spremljal od daleč, dokler se ni pojavila televizijska serija I promesi Sposi (Zaročenca) italijanske televizije RAI, po kultnem delu Alessandra Manzonija, v kateri so med drugim nastopila tako slavna imena, kot so Burt Lancaster, Danny Quinn, F. Murray Abraham in Alberto Sordi. Za snemanje te monumentalne serije je bilo treba najti ustrezne in poceni alternativne lokacije zunaj Italije, in takoj sem pomislil na Dunjo in RTV Slovenija. Dunja je sestavila izjemno ekipo umetnikov in filmskih tehnikov, kar je bilo zagotovilo, da so posel dobili. Eden od glavnih adutov na natečaju pred konkurenti je bila kompleksna scenografija, ki je simulirala ambiente v Milanu in Lombardiji v času kuge. K projektu je pripeljala scenografa Duška Milavca, velikega umetnika ter mojega bodočega sodelavca in prijatelja.

Dunja se je nato upokojila, jaz pa sem zapustil Rim ter se preselil v Pariz, kar je bil eden od ključnih trenutkov v najinih nadaljnjih tako profesionalnih kot prijateljskih odnosih. Ko so prve bombe padale na neodvisno Slovenijo in so vojaška letala preletavala Ljubljano, je bila Dunja pri meni v Parizu. Nekako se ji je uspelo prek Italije vrniti domov, k družini, pa tudi k moji mami, ki je bila v tem času v Ljubljani, na operaciji tumorja. Leta 1991 in še mnogo naslednjih let je bil Dunjin dom na Mestnem trgu tudi dom moje mame, pa tudi moj.

Ta intimna, osebna zgodba o moji dragi Dunji ima tudi edinstveno profesionalno plat. Ko se je vojna v nekdanji Jugoslaviji končala, se je moja kariera ponovno vzpenjala. V Danisu Tanoviću, beguncu iz Bosne, ki je tedaj živel v Parizu, sem odkril novega prijatelja. Njegov scenarij za film Nikogaršnja zemlja je bil zame pravo odkritje, bližnje srečanje z resnično mojstrovino. Nemudoma sem ga poslal v branje Dunji, saj sem vedel, da leta 1999 filma ne bo mogoče posneti v Bosni in Hercegovini. Slovenija se je zdela edina mogoča rešitev. Na enem od potovanj skozi Slovenijo se je Dunja srečala z Danisom. »Zelo dostojen dečko,« je dejala. »In zelo talentiran,« sem odvrnil, in tako se je začela ena od najlepših pustolovščin v najinem življenju. Od male vasi Bač med Pivko in Ilirsko Bistrico do Cannesa, Berlina in Los Angelesa oziroma kar vsega sveta.

Ko nam je Danis prinesel oskarja, na podstavku kipca ni bilo izpisanega nobenega imena. Kovinska ploščica, ki se jo s štirimi vijaki pričvrsti na nagrado, je prišla nekoliko pozneje. Na njej je pisalo tudi Studio Maj, ime Dunjine produkcijske hiše. Moja prijateljica je z mano prejela nagrado oskar. Uradno! In z njo tudi Slovenija, Duško Milavec in celotna čudovita ekipa. Dobro urejeni mrtveci (Dobro uštimani mrtvaci), Cirkus Columbia in 11'09''01 so filmi, pri katerih sva sodelovala. Dunja je vedno delala in delala ... Odkrivala je nove talente in utrjevala stare, morda je imela najuspešnejšo kariero »upokojenke«, kar jih poznam. Midva sva se še naprej družila ter se imela rada, tako kot zmeraj, pravzaprav čedalje bolj.

Nekega dne avgusta lani sva pred njeno vrnitvijo v Ljubljano v Sarajevu popila kavo na terasi hotela Evropa. To je bila najina zadnja kava. Na tem svetu. Zbogom, najdražja …