Če začnemo, ne pomeni, da tudi končamo pri sebi

Priredili ste mednarodni simpozij Miklavža Ocepka, ki ga krasijo tridesetletnica KUD Apokalipsa, desetletnica Srednjeevropskega raziskovalnega instituta Sø​rena Kierkegaarda in 400. obletnica rojstva Blaisa Pascala. Najbrž mu to daje neko posebnost, slovesnost. Kaj ste v tem smislu pripravili?

Posebnost je prav v slovesnosti praznovanj vseh teh obletnic. Tudi naš sodelavec in partner z univerze v Torontu Abrahim Khan letos praznuje osemdesetletnico. Pred desetimi leti, v tem je zdaj poseben, smo na 4. simpoziju Miklavža Ocepka počastili 200. obletnico rojstva Sørena Kierkegaarda, in iz te energije, ki sem jo imenoval eksistencialna revolucija, smo poglobili zlasti srednjeevropsko sodelovanje ter ga razširili na ves svet. Tedaj smo na podlagi te energije spontano zasnovali institut, ki se je razlikoval od podobnih akademskih ali znanstvenih institutov. Letos smo vse to poskušali preplesti v dinamiki, ki jo od začetka daje Apokalipsa …

Vprašal bi vas, zakaj se simpozij imenuje po Miklavžu Ocepku.

Gre za prav posebnega slovenskega filozofa. Poseben je v podobnem smislu, kot je posebna Apokalipsa vse do danes. Na neki način je nastopil iz robnega prostora. Robnega prostora tudi lastne eksistence, pa tudi okoliščin, zaradi katerih se je priključil Apokalipsi. Slovenska intelektualna tradicija se je gradila okrog revij, on se je že prvo leto priključil reviji Apokalipsa. Do svojega prezgodnjega odhoda s tega sveta je bil Miklavž motor filozofske dimenzije tega gibanja. Ko je leta 2005 umrl, smo začeli razmišljati, da bi počastili njegov spomin. Leta 2007 smo pod njegovim imenom organizirali prvi mednarodni simpozij.

Tridesetletnica KUD Apokalipsa ter dobro obiskan simpozij usmerita reflektor tudi v vas. Kako slovensko 'kierkegaardovsko sceno', katere motor ste, ocenjujete danes?

Uverturo v prvi simpozij leta 2006 na praškem knjižnem sejmu, v pogovoru med slovenskimi in češkimi intelektualci, filozofi, je dala tema Globalizacija in solidarnost. Nagovor za pogovor je takrat pripravil Janez Vodičar. Naše izhodišče pred veliko svetovno krizo 2008 je bila kritika neoliberalizma.

Takrat sva s Stanislavo Chrobákovo Repar stavila na dialog, ki poteka od »spodaj navzgor«, na nenarekovan, spontan demokratični dialog. Izhodišča za simpozij je pripravil Iztok Osojnik. Bili smo presenečeni, kako slabo se razumemo že med tistimi, ki smo prišli iz nekdanje Jugoslavije, in tistimi, ki so živeli za železno zaveso, na primer Čehi in Slovaki. Na naslednjem simpoziju, po krizi 2009, je bilo to že precej drugače.

Kar zadeva slovenski prostor, se stežka kaj spremeni. Verjamem, da je treba zaupati nekemu procesu, biti vztrajen, nepopustljiv in pogumen. Prostor je zelo konservativen in težko sprejema. Hoteli smo povezovati ne le literarno in humanistično sceno, temveč tudi druge vidike umetnosti: rubrike za strip, tu je treba omeniti Borisa Baćića, haiku poezijo, ki je bila v devetdesetih letih popolnoma marginalizirana, potem ko je pri nas v sedemdesetih letih doživela bum. Pri drugih založbah takrat zanj ni bilo prostora, pri Apokalipsi pa je bil, in zato je danes drugače.

Na Kruščah se je dogajalo povezovanje od filozofije do haiku poezije, glasbe, pričevanja spominov na Miklavža Ocepka itn. Tu so bile kreativne delavnice s premislekom teme apokalipse oziroma časa po njej, če omenim knjigo Srećka Horvata, ki je pravkar izšla. Vključili smo tudi študente. Tu je bila študentska sekcija s predavanji in gledališko uprizoritvijo prvih prevodov Platona. Smo igrivi in sredi procesa, ki se ga v Sloveniji včasih težko sprejema.

 "Vsak človek bi samemu sebi moral biti filozof. Industrijska družba je izrazito množična in Kierkegaard dobro pokaže na manipulacijo s posameznikom prek množice." FOTO: Dejan Javornik

Postavili ste si cilj spodbuditi posameznika 'k bivanjskemu zaobratu v novo oikonomijo odnosov', na drugem mestu govorite o ideologiji neoliberalizma in spet na nekem tretjem, da je (družbeni) preboj mogoč le na ravni posamičnika. Kako gre vse to lahko skupaj?

Posamičnik je termin, ki smo ga v slovenščini razvili za Kierkegaardovo diverzijo, ki je po mojem mnenju tudi politična. Ta filozof že v 19. stoletju pokaže na slepilo družbenih in socialnih prevratov z revolucijo v nasilnem smislu ali pa po delegiranih spremembah. Vedno se na koncu pokaže, da spremembe delamo ljudje in da se začnejo pri posamezniku, kajti brez njega sprememba ni mogoča. To za dejanje zahteva pogum. Začeti je treba pri sebi, tvegano, seveda pa to ne pomeni, da tudi končamo pri sebi. Gre za relacijski odnos z drugimi ljudmi. Gre za temeljne odnose, za avtentičnost; če namreč nimamo takega posameznika, ne moremo spreminjati družbe. Po drugi strani je zame neka ultimativna politična Kierkegaardova izjava, da ne potrebujemo novega političnega reda, temveč sokrate. Vsak človek bi samemu sebi moral biti filozof. Industrijska družba je izrazito množična in Kierkegaard dobro pokaže na manipulacijo s posameznikom prek množice. Temeljni kamen, mislim, je torej le posamičnik.

V zvezi z eksistencialnim obratom govorim o eksistencialni revoluciji. Ta pojem je uvedel Václav Havel v težkih disidentskih časih. Iz tega je nastala Listina 77, ki je bila izrazito dejanje posamičnikov. Zmogli so ta pogum, da jih ni bilo mogoče prestrašiti in odvrniti od dejanja, ki je posledično nemara zamajalo železno zaveso.

Gre v 'pomasovljeni individualizaciji', v množici sokratov, za U-topos, za nekaj utopičnega, ali za nekaj realnega? Menite, da eksistencialni obrat lahko vpliva na realne odnose v Sloveniji?

Ne gre za utopijo, gre za nekaj realnega. Rekel bi celo, da atopičnega, nekaj, kar težko zajamemo v trdno točko, ker je v gibanju. Tudi na Kruščah smo v nenehnem gibanju, tako rekoč režijsko nas usmerja črnogorska uprizoritvena umetnica Mirjana Medojević. Podobno kot sama eksistenca. V resnici je skrajni čas kaj ­spremeniti, tako v slovenskem prostoru kot globalno. Izhajati pa moramo iz konkretne situacije, ki je naša lastna. Potrebna je inovacija in mi to počnemo. Poskušamo oživiti izročilo, ki je tu že bilo. Omenjam Andreja Gosarja in njegovo delo, ki prenese tudi časovne premene. Omenjam tudi Edvarda Kocbeka in Janeza Evangelista Kreka. ­Mislim, da to delo moramo nadaljevati ter nadgraditi.