Zvezdana Mlakar: Ne bomo je pohvalili, da se ne bi prevzela

Koliko vas je v predstavi Amelia E.?

Bolj ko smo se poglabljali v tekst, bolj sem ugotavljala, da imam veliko skupnega z Amelio. Tako so čutili tudi drugi, ki so ustvarjali predstavo, torej se lahko z Amelio marsikdo poenači. Najbolj so se me dotaknile njene besede: hočem vse ali nič, hočem biti svobodna. V mojih letih se začneš spraševati prav takšne reči. Spraševala sem se, zakaj kot mlada nisem bolj verjela vase. Šla sem za svojim klicem, a manj smelo in samozavestno kot Amelia.

 

Kako dobro ste poznali njeno zgodbo, preden ste se lotili ustvarjanja predstave? Vsi poznamo njeno ime, vemo, da je pilotirala …

Prav toliko sem vedela tudi jaz. Predvsem me je presenetilo, kako slavna je bila, bila je superzvezda. Oblačila se je samosvoje, tudi lase si je strigla drugače kot ženske tedaj. Pilotiranje je še zdaj v domeni moških in lahko bi pomislili, da je bila Amelia možača, a bila je mila ženska. Na vseh ohranjenih posnetkih se nežno smehlja. Danes se veliko pogovarjamo o tem, da smo ženske močne, da to frustrira moške, a jaz mislim, da ni treba prevzeti moških atributov, da bi jim bil enak, ženske lahko cilje dosežemo po svoje. Amelia je gotovo morala biti kdaj tiho, a je šla svojo pot. Tu sem se našla, tudi jaz sem morala biti velikokrat tiho, če sem hotela stati na odru.

Povejte več …

Ne bi rada, da to postane debata o Me Too, a je bilo treba marsikaj požreti. Če me je kdo zaničeval, sem se delala neumno, takšna je bila moja taktika. Delala sem še v časih, ko so režiserji zelo poniževali igralce, dajali so te v nič in te ščipali za rit. Jaz sem se pretvarjala, da nič ne razumem, zato so mnogi mislili, da sem neumna. Nisem bila neumna, samo hotela sem stati na odru. Vedela sem, da bom, če bom šla v konflikt, kratko potegnila jaz. Ko sem se dvakrat uprla, namreč s tistima režiserjema nisem več delala. A eden od njiju se mi je celo po mnogo letih opravičil, rekoč, da sem odlična igralka.

Predstava Amelia E. bo na sporedu Drame v soboto, 26. oktobra.
 

Danes pa ni več tako?

Ni, mladi režiserji so drugačni, tudi na akademiji se dela povsem drugače. Takrat smo iskali napake, zdaj iščejo, kar je dobrega. Takrat so vsakega igralca najprej razstavili na delce. Tudi mene so in tako naredili veliko škode. Zaradi tega ne morem slišati znanega slovenskega stavka: ne bomo je pohvalili, da se ne bi prevzela. Vsakogar, ki se ga dotakne slava, malce odnese, a če si pameten, te hitro izuči. Je pa res, da vsega, kar vam pripovedujem, nisem nikoli pokazala, jokala sem se doma in na poti iz gledališča.

Pri Amelii je bilo zanimivo tudi to, da je po moževih navodilih spremenila imidž. Nehala se je smejati na vsa usta, saj ni imela prav lepih zob, drugače se je postrigla in takoj je postala bolj zanimiva za medije in fotografe. Zdi se kar smešno, da so že pred več kot sto leti delovali takšni PR-triki.

Pa saj ga niti ni zelo upoštevala, šla je po svoji poti. Tudi v tekstu predstave rečem: pred kamero se ne smej na vsa usta, med zobmi ti zeva grda špranja, velika kot bermudski trikotnik, nikar je ne kaži, lahko bi nama uničila posel. A tako je bilo v Ameriki, ne pa pri nas. Dvomim, da ima tudi danes kateri od slovenskih igralcev svetovalca za javno podobo. Se je pa takrat začelo to, da si pred kamero nekdo drug kot v resnici. A jaz sem primer, da ni tako – sem, kakršna sem.

Že nekaj časa vas gledamo tudi v oddaji Zvezdana. Kdaj se vrača?

Konec oktobra bo na sporedu prva oddaja nove sezone, gost bo Jorge Bucay.
 

Tako je pri nas, radi predalčkamo, tudi v teatru je tako. Kar nekaj let nisem v Drami skoraj nič igrala, direktor pa mi je to razložil z besedami, da me režiserji pač ne vidijo v predstavah, ker se pojavljam na televiziji.

Raje gostite ljudi, ki povedo svoje osebne izpovedi, ali strokovnjake? Nam na uredništvu se zdijo oddaje z osebnimi zgodbami boljše.

Meni so vse oddaje zanimive. Ko gostim koga zelo znanega, skozi njegove besede spoznavam, zakaj je ta človek uspešen. Tako kot Amelia se takšni ljudje niso ukvarjali s tem, ali jih bo imel ves svet rad, le šli so za svojim klicem. Zelo pa se me dotaknejo tudi zgodbe ljudi, ki se izpovedo na mojem kavču.

Kako pa pri strokovnjakih za duhovno rast ločujete zrnje od plev? Gotovo se na vas obračajo tudi takšni, ki jim je le do zaslužka in pritlehno izkoriščajo stiske ljudi.

Goste izbiram skupaj z urednikom Rokom Smolejem, jaz imam rada ljudi in vedno iščem le dobro, zato je prav, da on vse preveri. Kljub temu pa imam radar, ki zazna, kdaj kdo kaj dela le za svojo promocijo. Pri meni si nihče ne upa reči: pridite na moj tečaj in odšli boste drugačen človek. To je neumnost. Da spremeniš sebe, so potrebna leta.

Zdaj vas gledamo v pogovorni oddaji, še prej smo vas v oddaji Dobro jutro, ni pa vas v domačih telenovelah, čeprav bi bili verjetno prav odlična tašča, ki bi prišla na Primorsko ali Dolenjsko in začela mešati štrene. Zakaj vas ni tam? Vas ne povabijo?

Ne vabijo me, a sem s tem zadovoljna. Odločila sem se, da bom odslej igrala le tisto, kar me bo res veselilo. Tako je pri nas, radi predalčkamo, tudi v teatru je tako. Kar nekaj let nisem v Drami skoraj nič igrala, direktor pa mi je to razložil z besedami, da me režiserji pač ne vidijo v predstavah, ker se pojavljam na televiziji. Pa tudi na televiziji je tako; če na eni nastopam, me na drugo ne povabijo, tudi na družabnih dogodkih me novinarji teh televizij raje preskočijo. Si predstavljate to zaplankanost? So me pa vabili v šov Zvezde plešejo, to me je zanimalo, a takrat res nisem imela časa za tako naporen projekt.

Igrate pa v komercialnih gledališčih, zdaj na primer v predstavi Menopavza, igrali ste tudi v predstavi 5žensk.com, ki je odprla vrata tovrstnim komedijam. Toda ali ste zadovoljni s tem, kam je šel humor v komercialnih gledališčih? Se tudi vam kdaj zazdi, da je lahko stand up komik vsak, ki si to zaželi?

Malce me vlečete za jezik (nasmeh). Če ljudem ponujaš gnilo sadje, bomo pač gnilo jedli in iskali kaj svežega. Izogibam se obsodbam, mi je pa žal, da ni v ponudbi več plemenitega. Ne vem tudi, zakaj ljudje mislijo, da jih le komedija lahko sprosti. Mi v Drami že leta ne delamo več predstav, ki jih nihče ne razume. Po drugi strani pa tudi ni prav, da se na odru znajdejo ljudje, ki imajo le velik ego in malo drugega ponuditi. Jaz nikoli ne bi trdila, da sem pevka ali plesalka, ne bi s takšnim razmišljanjem stopala na oder, ki je zame sveti kraj. Kar postaviš na oder, mora ljudem nekaj dati. V Menopavzi smo imele profesionalno režiserko iz Zagreba, ki je tekst dvignila na višjo raven. Nobena od nas ni hotela, da se na odru le malo pleše, malo poje in govori o tem, da imamo vročinske valove in smo živčne. Ne bi mogla stati na odru in igrati nekaj cenenega.

Kako pa gledate na pokoj? Polona Vetrih mi je dejala, da umetnik tako ali tako ne more iti v pokoj, lahko le zamenja status.

Spominjam se let, ko sta Polde Bibič in Majda Potokar igrala v Drami, čeprav sta bila že v pokoju, potem pa so prišli časi, ko so morali igralci v pokoj takoj, ko so izpolnili pogoje. Po številnih letih dela jih je čakala le knjižica. Ljudje, stari 50 let, so potem igrali vloge 70-letnikov, in to ni prav. Igralec pri 70 letih je kot najčistejše vino, ki ga piješ po kapljicah. Spominjam se prav Bibiča in Majde Potokar, takrat sem igrala deklico, ki je sedela ob potoku, onadva sta prihajala proti meni in njuna prezenca je bila tako močna, da jima ne bi bilo treba reči več niti besede. Zdaj igralci spet lahko igrajo tudi po upokojitvi in upam, da bo tako tudi ostalo, ker res ne moreš nehati biti umetnik. Ko sem imela jaz sušna leta v Drami, sem pa pekla piškote in našla načine, da sem ustvarjala, zato verjamem, da bom igrala, dokler bom lahko.