Zgodbi o identiteti, upanju in pogumu

Edina kolikor toliko znosna pot zaprtih gledališč do občinstva ostajajo neposredni spletni prenosi iz gledališč. Ta teden bo za marsikoga lahko gledališki: na spletni strani Tretji oder bo danes in jutri na ogled neposredni prenos koprodukcijske predstave Slovenskega mladinskega gledališča in zavoda Maska v okviru programa Nova pošta, avtorski projekt v režiji Žiga Divjaka Gejm, ki je bil premierno uprizorjen junija lani. V četrtek bo neposredno prenašana premiera projekta Anton Podbevšek Teatra in Plesnega teatra Ljubljana Tri sestre v koreografiji in režiji ­Gregorja Luštka.

Avtorski projekt Gejm se ukvarja z odgovornostjo Slovenije in njene mejne politike za življenje in usodo ljudi na begu. Razlaga naslova predstave zarisuje njene gabarite: ljudje, ki so prepešačili pol sveta, da bi pobegnili pred vojnami, preganjanjem, nasiljem in uničujočo revščino, zadnjih dobrih sto kilometrov poti, ki jih v Bosni in Hercegovini še loči do njihovega cilja v Evropski uniji, imenujejo gejm (iz the game, 'igra').

Gejm nima pravil, zakoni ne veljajo, policijska pooblastila so neomejena, nasilje vse brutalnejše, nevarnosti vse več, možnosti pa vse manj in poti čedalje bolj oddaljene … Številni poskušajo večkrat, tudi dvajsetkrat, tridesetkrat: enkrat jim mora uspeti. Za marsikoga se gejm konča usodno.

Na naših mejah, so v SMG navedli lani pred premiero, je po dostopnih podatkih do zdaj izgubilo življenje okoli dvajset ljudi. Besedilo za predstavo je nastalo na podlagi pričevanj, zbranih v bazi podatkov Border Violence Monitoring Network, za predstavo, je za STA povedal režiser, so opravili raziskavo pri različnih organizacijah in se podali do ljudi na terenu v Veliko Kladušo in Bihać.

Na tiskovni konferenci pred lansko premiero je direktor SMG Tibor Mihelič Syed povedal, da je »naivno misliti, da če obstaja jasen okvir za azilne postopke, le občasno prihaja do anomalij. Predstava po njegovih besedah jasno pokaže, da je spoštovanje človekovih pravic, h katerim naj bi bile zavezane države, tudi Slovenija in Hrvaška kot članici EU, zgolj črka na papirju in da obstaja precej bolj sprevržen sistem, o katerem obstaja celo politični konsenz. Delovanje nevladnih organizacij, ki so še nedavno pomagale tem ljudem, pa je zdaj tako rekoč onemogočeno.«

V predstavi igrajo Primož Bezjak, Sara Dirnbek, Maruša Oblak, Matej Puc, Vito Weis, današnja uprizoritev, ki se bo na platformi Tretji oder začela ob 20. uri, bo »običajna«, jutri ob isti uri pa bo predvajan še angleški prevod. Gejm je druga v nizu tako posredovanih predstav SMG, niz so začeli s predstavo Paloma.


 

Šiv razlike, istosti in drugosti

Premiero predstave Tri sestre, koprodukcijo Anton Podbevšek Teatra s Plesnim teatrom Ljubljana v režiji Gregorja Luštka, bodo spletno prenašali v četrtek ob 20. uri, ponovitvi bosta v petek in soboto. Avtorski plesni in raziskovalni projekt izhaja iz premišljevanja pozicije umetnika kot delavca v času, ko posameznikovo identiteto, morda bolj kot kdaj prej, definirata njegova produkcijska in proizvodna vrednost. Potencial umetnosti, njen emancipatorični moment, so zapisali v gledališču, išče predvsem in zlasti v njenem združevalnem potencialu, v utopičnem iskanju skupnega in skupnosti, ki ohranja intimo in intimizem – ne glede na politični, ekonomski, nacionalni, verski ali kakršenkoli drug hierarhični faktor hegemonije.

Projekt Tri sestre išče potencial umetnosti v njeni združevalni in kolektivni zmožnosti, ki nastaja kot šiv razlike, istosti in drugosti. Uprizoritev je formalno zamišljena kot presek treh sodobnih scenskih praks: dokumentarnega, osebnoizpovednega in plesno nemimetičnega gledališča.

Dokumentarno in motivno fabulativno izhodišče projekta je osrediščeno okrog osebnih biografij treh plesalk (Bettina Földesi, Rosella Pellicciotti in Kristýna Šajtošová), ki so se priselile v Slovenijo k svojim ljubezenskim partnerjem (Matic Starina, Žigan Kranjčan, Juš Zidar), uprizoritev je zastavljena kot avtentičen prostor emancipacije, ki združuje šest protagonistov, torej treh parov: v njihovih intimnih vezeh, potezah, oblikah, razlikah, odporih iščejo gradivo za skupno naracijo, kjer njihov gestus intime in intimizma postaja del interakcije skupnega z občinstvom.

Če pritrjujemo Heglu, so dodali v APT, da zavest obstaja zgolj v odnosu do druge zavesti, definirajmo zavest treh žensk, ki jih v uprizoritvi imenujemo tri sestre. Jim pripada status treh sester A. P. Čehova, ki jih vodi hrepenenje po spremembi, po novem življenju, po drugačnem družbenem kontekstu, znotraj katerega je mogoče iskati (umetniško) izpolnjenje? Gre morda za tri sestre iz Kralja Leara, katerih zavesti se definirajo v odnosu do imena Očeta?

Ali pa gre morda zgolj za vsakdanje, običajne in za svet popolnoma nepomembne ženske – tri ženske, tri ljubice, tri umetnice, ki v iskanju izpolnjenja zapustijo svoj rojstni kraj in iščejo svoj prihodnjik v popolnoma drugačnih kontekstih nekega drugega zemljevida. V potovanju skozi intimizem iščemo tista spoznanja in izkustva, ki so skrajno osebna, a hkrati (tudi) politična – bistvena za uvid v razumevanje družbenega in kolektivnega.