Zgodba o dvojni morali in zlorabi moči

Vpliven starejši moški, ki izrablja mlado žensko v stiski? Ne, ni Harvey Weinstein, temveč vaški sodnik Adam. Sezono, ki na različne načine preizprašuje pojem intime v ljubljanski Drami, sklepajo z uprizoritvijo večplastne komedije nemškega dramatika, pesnika in pripovednika Heinricha­ von Kleista Razbiti vrč v režiji Vita Tauferja in prevodu Andreja Rozmana - Roze.

Razbiti vrč, Der zerbrochene Krug, velja za eno od najznamenitejših Kleistovih iger in obenem kánonsko delo nemške romantike, ki prefinjeno analizira in podaja kritiko ne le takratnega stanja duha in družbe. Krstno je bila veseloigra uprizorjena leta 1808, objavljena pa leta 1811.
 

»Junak našega časa«

Kleist (1777–1811) je Razbiti vrč žanrsko poimenoval veseloigra, a je dramsko besedilo vsekakor več kot le preprosta komedija. Po besedah asistenta režiserja Mitje Lovšeta je »dramedija«, tragedija z elementi komedije. Čeprav besedilo bogatijo komične besedne igre, liki, dogajanje in razplet zgodbe, dramsko delo kaže ogledalo družbi, razkriva dvojno moralo in zlorabo moči.

Režiser uprizoritve Vito Taufer je poudaril, da Kleist v Razbitem vrču »razvije zgodbo, študijo zapletene in kompleksne človeške nravi, obsojene na beganje med dobrim in zlim, zgodbo o zlorabi moči in oblasti, pogoltnosti, pohoti, obsojenosti na življenje v krempljih banalnosti in banalnih uzurpatorjev moči ter oblasti«.



Taufer v dejanjih glavnega lika, starejšega vaškega sodnika Adama (Jurij Zrnec), prepoznava aktualnost in ga označi za »junaka našega časa«. Na drugi strani je žrtev, mlada Eva, ki nima avtonomije nad odločitvami. Vsi jo krivijo za napako, čeprav ni naredila nič narobe. Ni samo v nelagodju po Adamovi krivdi, ampak je tudi v nemilosti pri ljudeh, ki bi jim morala zaupati.
 

Pretkani jezični dohtar

Prevod Andreja Rozmana - Roze, ki je poskrbel za jezikovno priredbo dela, ne ohranja verzne strukture, a sledi izvirnemu Klei­stovemu zapisu Razbitega vrča, brez vsebinskega spreminjanja dramske pisave ali poteka zgodbe, le Kleistov dramski lik gospe Marte je za lažje jambsko verzificiranje v slovenščini preimenovan v gospo Marjeto. Replike so prevedene v osrednjeslovenski pogovorni jezik, kar podčrtuje tudi aktualnost odnosov med liki, pri nadzorniku Valterju je za poudarjanje njegove funkcije ohranjen zborni govor. Prevajalec Adama označi za »jezičnega dohtarja«, ki mora odkriti storilca, o katerem pa že vemo, da je to on sam. V zgodbi se razkrijeta njegova dvoličnost in pretkanost, ko beži pred prevzemanjem odgovornosti tudi drugih kaznivih dejanj, kot so laganje, ponarejanje dokumentov, spolno nadlegovanje ipd.
 

Sistem preživi

Vito Taufer je za STA pred premiero povedal, da je Kleist napisal dramo v času, ko je izgubil vero v utopično dobo razsvetljenstva in racionalizma, ki je konec 19. stoletja kulminirala v poskusu revolucije: »Opraviti imamo z vračanjem v političnem smislu, v smislu razmišljanja o vlogi družbe in odnosa do posameznika, vračanjem v avtoritarnost. Temu obdobju v začetku 19. stoletja se je reklo restavracija in zdi se mi, da po propadu utopičnih projektov 20. stoletja danes padamo v podoben čas.«



Kleist je ponudil dva konca. Prvi je gotovo srečen, saj je krivec osramočen, preostali pa živijo naprej ne glede na dejanja in dogodke. V drugem koncu, ki je redkeje uprizorjen, nam Kleist pokaže, da tudi Valterja, sodnega svetnika in nosilca pravičnosti, skrbi le za ohranitev lastnih privilegijev in je na las podoben Adamu.

Asistent režiserja Mitja Lovše je v gledališkem listu zapisal, da v nobenem od sklepov dela kljub razkrinkanju Adamove dvoličnosti in nečastnosti »ne pride do spremembe sistema, odgovornega za njegovo ustoličenje. Ne, sistem preživi, pokaže se še, da ta moški ni njegova aberacija, temveč običajni element. Kar naenkrat nam neka na prvi pogled starinska fabula postane današnja vest.«

Razbiti vrč so leta 1944 uprizorili v ljubljanski Drami, leta 1954 v SLG Celje, v sezoni 1985/86 je bil na odru Mestnega gledališča ljubljanskega, leta 2015 je z njim na Borštnikovem srečanju gostovalo Jugoslovansko dramsko gledališče iz Beograda, leta 2004 so ga na velikem odru ljubljanske Drame uprizorili nemški gostje, Hessensko državno gledališče Wiesbaden.