Zapeljiva moč lahkotnih, komedijskih vsebin

Prebere in sliši se odlično: »Najstarejše repertoarno gledališče v Sloveniji in v Evropi.« Tudi dostavka, da je to ljubiteljsko gledališče in da je zaprlo vrata le med drugo svetovno vojno, prav nič ne motita. Do prihodnje sezone, v kateri bodo v Šentjakobskem gledališču slavili sto let delovanja, so še štiri premiere, dve sta že mimo.

V gledališču, v katerem igralci ne prejemajo plačila za igranje, saj je ljubezen do odrskih desk njihova strast, so začeli sezono prejšnji ­mesec s premiero za tiste, ki težko čakajo, predstavo za otroke Besne basni, ki v režiji Andreja Jusa ­prinaša basni iz zakladnice svetovne literarne zapuščine. Stare različice pripovedk – od ljudskih do tistih, ki so jih napisali Ezop, Jean de La Fontaine ali Ivan Andrejevič Krilov – v tej predstavi na novo zaživijo z živalmi, njihovimi posebnostmi, značaji, glasovi in gibanjem, postrežejo pa tudi z novimi zasuki in sklepi.



Sledila je premiera tragikomedije Obisk stare gospe švicarskega dramatika Friedricha Dürrenmatta v režiji Gojmirja Lešnjaka. V majhno, od sveta pozabljeno podeželsko mesto na robu preživetja Güllen, v katerem so prebivalci obubožani, občinska blagajna pa je že dolgo prazna, se po več desetletjih vrne njihova nekdanja sokrajanka, ki je bila kot mlado dekle prisiljena zapustiti kraj v skrivnostnih okoliščinah … Zdaj Claire Zachanassian, rojena Wäscher, prihaja kot ­multimilijonarka, kot ena od najbogatejših žensk na svetu. Pripravljena je velikodušno pomagati rodnemu mestu in mu podariti milijardo, drugo pa razdeliti med prebivalce.

Meščani jo navdušeno sprejmejo, a bogatašinja za finančno pomoč zahteva strašljivo protiuslugo, ki jo odločno zavrnejo – zadoščenje za to, da je morala zapustiti mesto ponižana, ker njen vrli ljubimec Alfred Ill. ni priznal očetovstva, ampak je na sodišču s podkupljenimi pričami dosegel sodbo v svoj prid. Zahteva njegovo glavo. Nato vsi čakajo, kaj se bo zgodilo. Zdaj ugledni meščan Alfred Ill. ve, da po tihem vsi računajo na njegovo smrt, zato zaman išče zaščito, saj ga fizično nihče ne ogroža. Duhovita in napeta družbena satira o morali, preživetju, pohlepu, odgovornosti posameznika in moči kapitala. Pa tudi o resnici, pravici, maščevanju in intimnih človeških odnosih.
 

Komedičnost na različne načine

Tema premierama bodo v letošnji sezoni – repertoar Šentjakobskega gledališča je izbral umetniški svet v sestavi Jaša Jamnik, Janez Usenik in Živa Čebulj – sledile še štiri. V vlogi režiserke Nataša Barbara Gračner pripravlja »delirij v enem dejanju« Sen enega od najvidnejših sodobnih italijanskih dramatikov in scenaristov Enrica Luttmanna. Večer je. V galeriji ni nikogar več, le še varnostnika, ki preverjata, ali je vse tako, kot mora biti. Tedaj zagledata obiskovalca, ki spi, in ga nikakor ne moreta prebuditi. Kdo je to? Zakaj tako trdno spi? Ga je katero umetniško delo tako presunilo, da je kar zaspal? Kaj pa, če je on sam umetniško delo? Kaj sploh je umetniško delo? Je to predmet, ob katerem si rečemo: všeč mi je ali ni mi všeč? Ali umetniško delo prinaša odgovore ali odpira vprašanja? In končno: bomo izvedeli, zakaj je obiskovalec galerije zaspal in se noče prebuditi? Duhovit razmislek o umetnosti, njeni družbeni vlogi, ljudeh, ki jo ustvarjajo, in ljudeh, ki jo občudujejo s presenet­ljivimi obrati, ki nas opozarjajo, da se umetnost lahko dogaja prav ­tukaj in zdaj.

Primož Ekart bo režiser komične melodrame britanske dramatičarke in igralke Shelagh Stephenson Spomin vode, ki bo popeljala gledalce v zimo, mrzlo noč, v kateri se v hiši svojih staršev po dolgih letih ponovno srečajo tri odrasle sestre: vzrok snidenja je smrt njihove matere. Naslednji dan bo pogreb in še marsikaj je treba doreči. A sestre so si značajsko različne in se strinjajo o zelo redkih stvareh. Zunaj divja snežni vihar, med sestrami pa se dvigne čustveni vihar; pričkajo in prepirajo se o tako rekoč vsem: pogrebnih svečanostih, medsebojnih odnosih, zaslugah in odgovornosti, ­življenjskih poteh, svojih bivših, sedanjih in bodočih partnerjih … Predvsem pa o spominih na svojo mladost in seveda mamo. Ko se pojavijo še alkohol, nekaj trave in njihovi partnerji, se stvari nekoliko pomirijo, a dodatno zapletejo. Napeta, prijazna, duhovita igra o družinskih, partnerskih in občečloveških odnosih ter o tem, da je spomin varljiva stvar.
 

Broadway v Ljubljani

Režiser Jaša Jamnik pripravlja prvo slovensko uprizoritev komedije ameriškega dramatika in režiserja Kena Ludwiga Ljubezen, strast in grdi puloverji. V manjšem rekreativnem golf klubu se zagreto pripravljajo na tekmo proti ­rivalskemu klubu. Stvari se zapletejo, ko najboljši igralec domačih prestopi v klub nasprotnikov. Stare zamere se na novo razplamtijo in predsednika klubov skleneta stavo z izjemnim vložkom … To ni več samo šport, ampak tudi čast, ­dostojanstvo, maščevanje … A kdo bo vskočil namesto prebeglega člana? Ko se že zdi, da je dvoboj ­izgub­ljen, sledi preobrat. Še dobro, da so med osebjem sposobni mladi fantje in dekleta, ki so v nekaterih stvareh (postrežba, golf) zelo ­spretni, v drugih (ljubezen) pa ne tako zelo. Ko se že zdi, da je tekma dob­ljena, sledi nov preobrat … Golf, spletke, uživaštvo, grdi puloverji, nove zaljubljenosti, stare ljubezni, izgubljeni zaročni prstani, pogrete strasti in – ogromno humorja.

Komedijo Jetnik druge avenije ameriškega dramatika in scenarista Neila Simona bo na šentjakobski oder postavil režiser Gorazd Žilavec. Kaj se zgodi, ko ti v službi nenadoma rečejo, da te po dolgih letih dela ne potrebujejo več? Ker je pač kriza. Najprej seveda vsak pomisli na to, kako bo plačal račune ... A kaj, če to sploh ni glavna stvar? V hipu se ti svet postavi na glavo. Človek, ki je včasih morda komaj čakal, da bo tedna konec, se mora spopasti s preobilico prostega časa. Štiri stene stanovanja so njegov celotni svet, hrup z ulice in zoprni sosedje njegovi ječarji, družina, ki mu hoče le najbolje, rablji njegove samozavesti ... on sam pa jetnik v zlati kletki. Komedija Niela Simona o vseh ekonomskih krizah in vseh mestih na svetu, v kateri se lahko vsakdo najde.
 

Cankar pri šentjakobčanih

Iz gledališča, iz katerega so prišla znamenita gledališka imena, od Ivana Cesarja, Mire Danilove, Ančke Levar, Franeta Milčinskega - Ježka do Rudija Kosmača in Staneta Severja, pa tudi Bine Matoh, Dragica Potočnjak, Saša Pavček, Nataša Barbara Gračner, Barbara Cerar, Maja Martina Merljak in Jurij Zrnec, sporočajo še lepe številke, njihove predstave na leto obišče več kot 20.000 gledalcev, na sezono odigrajo več kot 140 predstav, vsako leto opravijo tudi okrog 45 gostovanj.

Tudi pogled v zgodovino tega gledališča je imeniten: v času po odmiranju čitalnic, je pred dvema desetletjema zapisal Peter Ovsec, so se zbrali navdušenci v takrat­nem Gospodarsko naprednem društvu za šentjakobski okraj. Največji zapuščini tega društva sta bili šentjakobska knjižnica in ­šentjakobski oder, ki so ga ustanovili nekdanji čitalničarji in ­spremenili v repertoarno gledališče; v prvi sezoni leta 1921/22 so uprizorili kar 16 premier s 56 ponovit­vami. Leta 1922 je prevzel mesto režiserja Milan Skrbinšek in kar nekaj sezon je potekalo v znamenju absolutnega vodstva tega znamenitega režiserja in igralca.

Pod njegovim vodstvom so na tem odru uprizorili skoraj celotnega Cankarja in upravičeno je Srečko Kosovel, ko si je ogledal Kralja na Betajnovi, v časopisu Jutro aprila 1925, zapisal: »Če pojde tako dalje, bo treba hodit poslušat Cankarja k šentjakobčanom. V ljubljanski Drami ga itak ne moremo več ­slišati, ker ga tam ni.« Tistega leta je na šentjakobskem odru tudi sam nastopil na recitacijskem večeru. Skrbinškovo obdobje se je leta 1929 končalo, ker je ta veliki umet­nik moral zaradi nerazumevanja takratnega vodstva Narodnega gledališča odpovedati vsako sodelovanje. Danes je ŠGL organizirano kot prostovoljno društvo, ki deluje v javnem interesu na področju kulture. Njegov glavni financer je MOL, redno pa sodeluje z JSKD in ZKD Ljubljana.