Sleherno dejanje kot delikt

V novomeškem Anton Podbevšek Teatru so vstopili v novo leto s štirimi premierami, ki vsaka po svoje – politično navzven in avtonomno znotraj gledališča – reflektirajo in interpretirajo ideje in teme, ki jih povzema geslo Rose Luxemburg »Tisti, ki se ne premaknejo, ne opazijo svojih verig«.

Teme, ki jih tokrat skozi predstave raziskujejo v APT, se poglabljajo v tematiko rasizma in z njim povezane diskriminacije, diskurz proti fašizmu, vprašanje intelektualca in njegove drže v dramah 20. stoletja, vsakdanjik krhkosti odnosa jaz – mi, jaz – ti, jaz – Drugi, je na spletu v predstavitvi programa povzel ravnatelj Matjaž Berger. V preletu tako letošnja produkcija APT inscenira premislek o tem, da je samo dejanje, skozi geslo Rose Luxemburg, prekoračitev in kot tako delikt. »Iz zgodovine je razvidno, da ni nobenega pravega dejanja, ki ne bi vsebovalo prekoračitve,« je Berger citiral Jacques-Alaina Millerja.

Prva bo v mesecu, ki ga (zlasti v ZDA) označujemo tudi za mesec črnske zgodovine (Black History Month), 21. februarja na vrsti premiera plesne predstave Črna koža, bele maske v režiji Maše Kagao Knez. Knjiga Frantza Fanona, od katere si je predstava izposodila naslov, je ob številnih drugih teoretskih tekstih navdihnila premislek o rasizmu, četudi pod krinko nepoznavanja, eksotičnosti, stereotipov, pa tudi premislek o občutku nepripadanja, celo neobstoja, ki ga v družbi doživljajo temnopolti. Predvsem pa o odsotnosti pogovora ter razmisleka o rasni temi, o kateri je avtorica predstave zapisala: »Dokler bo družba potrebovala Drugega za svojo lastno potrditev ali iskanje krivca za lasten ne­uspeh ter med prebivalstvom širila strahove, napetosti, delitve, bo problematika zagotovo obstajala.«

V predstavi, za katero sta napisali besedilo Maša Kagao Knez in Ivana Djilas, bo skozi telo in glas, ples in petje ter govor osebne zgodbe artikuliralo pet soustvarjalcev: igralka Lina Akif, performer in glasbenik Joseph Nzobandora, operna pevka Irena Yebuah Tiran, tolkalka Leticia Slapnik Yebuah in Maša Kagao Knez. Uprizoritev je koprodukcija Anton Podbevšek Teatra s Plesnim Teatrom Ljubljana.


 

Intelektualec in njegova drža

Naslov druge predstave, ki bo predvidoma sledila maja in nastaja v koprodukciji APT s SNG Nova Gorica, je Primer Kocbek: in stoletje bo zardelo, po besedilu Andreja Inkreta, v dramatizaciji Eve Mahkovic in režiji Matjaža Bergerja. Fokus gledališke raziskave je zamejen na čas med letoma 1941 in 1962, ko so nastali Kocbekovi vojni dnevniki Tovarišija in Listina ter zbirka novel Strah in pogum, izdana pred natanko sedemdesetimi leti. Koc­bekovo literaturo, edinstveno v slovenski književnosti in (po mnenju Marcela Štefančiča, jr.) primerljivo s tedanjimi svetovnimi žanrskimi vrhovi, predstava postavlja v kontekst dogodkov, ki so ji sledili – osebnim in poklicnim diskreditiranjem pisatelja ter anatemi in pregonu iz javnega življenja.

Matjaž Berger je o uprizoritvi zapisal, da bo »strukturirana skozi sekanto biografskega (dokumentarnega) in filozofskega. V uprizoritev bomo prenesli Kocbekove refleksije o singularnem in univerzalnem, o etiki in politiki, o poeziji strahu in poguma, a tudi skozi napade, polemike, zasledovanja, idejne bitke – realnih oseb slovenske zgodovine z njim.«

Tudi tretja predstava, napovedana za september, obravnava dihotomijo družbenega trenutka po vojni ter položaj intelektualca in humanističnega borca, ki ga oblast z vsemi sredstvi onemogoča in diskreditira. Pisma iz ječe temeljijo na besedilu italijanskega filozofa in sociologa Antonia Gramscija, vodje italijanske komunistične stranke, ki je po političnem sodnem procesu leta 1926, v katerem je vladajoča fašistična partija obračunala z njim, v zaporu preživel kar enajst let.

V režijski interpretaciji Juša A. Zidarja predstava črpa predvsem iz zapisov v pismih, ki so navdihnila razmislek o naravi humanističnega duha in intelektualnega delovanja v času, ko je kritična misel nezaželena in marginalizirana. Kot je zapisal avtor, se bo »uprizoritev spogledovala s formami dokumentarnega in epskega gledališča ter iskala njun spoj v gledališkem eseju, znotraj katerega bosta vodilna tako Gramscijev avtobiografski moment kot njegova teoretska kritična misel«. Gramsci je namreč prav v zaporu dognal implikacije svoje temeljne analize razmerja med ideologijo in nasiljem kot dominacije in hegemonije. Dveh načinov, da si vladajoči razred zagotovi vladavino nad vladanim razredom in s tem nad celotno družbo. V tem pogledu predstava Pisma iz ječe še najbolj dobesedno povzema na začetku omenjeno skupno geslo Rose Luxemburg, saj je bil Gramsci, na kar so opozorili v APT, s svojimi premiki z verigami aktiven tudi v zaporu in usmerjal svoje delovanje ne le v preživetje, temveč tudi v analizo družbenih in političnih fenomenov svojega časa.


 

Prijateljstvo kot človekova krepost

Novembra načrtujejo še premiero Neodgovorjeni klici, ki nastaja v koprodukciji APT z Založbo /*cf in po motivih besedila Rolanda Barthesa Fragmenti ljubezenskega diskurza. Gre za raziskavo mlade avtorske ekipe sošolcev z AGRFT, Anuše Kodelja, Lovra Zafreda in Gregorja Podričnika, pod režijsko taktirko Jana Krmelja. Mladi ustvarjalci se ukvarjajo s temami ljubezni, čustvovanja in predvsem prijateljstva kot oblike človekove vrline in kreposti. Predstava se posebej osredotoča na krhkost razmerij, ki jih večkrat določa tudi sram. Razmislek o teh pojmih zato ponazarjajo skozi prihode, odhode, bližino, oddaljenost, zgrešena srečanja, nesporazume.

»Osrednja situacija uprizoritve so trenutki tik pred: tik pred izselitvijo, tik pred odhodom, razhodom, tik pred potovanjem. Na drugi strani je spominjanje, kot nekakšen 'flashback' vračanja v preteklost – nostalgijo, prijateljstvo kot oblika strahu pred njegovo izgubo in anticipacijo, da bi se uresničilo v svoji nedokončnosti. Če kaj, je ravno kategorija prijateljstva s trdnimi pravili etike, izpostavljenosti, iskrenosti tisto, kar anticipira prihodnjik,« je pojasnil Krmelj in dodal, da jih je posebej zanimala »krhkost in ranljivost uprizoritvenega prostora, krhkost in taktilnost bližine, nekaj, kar je v vpričnem času izmuzljivo, težko dosegljivo in vse bolj premeščeno v nevidne digitalne valove, v računalniška vezja«.

Ali kot lepo opiše citat Barthesa v Fragmentih: »Čakanje je čar: dobil sem ukaz, naj se ne premaknem. Čakanje na telefonski klic je tako do neskončnosti, do neizgovorljivosti pretkano z drobnimi prepovedmi: prepovedujem si, da bi odšel iz sobe …«