V nadaljevanju preberite:

Vse, kar bi lahko morda očitali srčnemu prvencu, sta dve stvari. Prva je, da se ne prepozna v največji možni meri širok razpon avtorjevih plesnih tehnik in siceršnjega znanja na področju sodobnega plesa, ob zavedanju, da to ni bilo glavno vodilo uprizorit­ve, in ­drugič, da so se mestoma ustvarjali prostori, v katerih bi dramaturško lahko še bolj raztegnil (ali skrajšal) odrski čas, ki se zdi, da mu ga odmerja natančna postavitev na relaciji scenografija–svetloba–glasba. Po drugi strani ni delovalo moteče, če celotnega ­besedila nismo razumeli, vsaj v očeh naključne opazovalke ne.