Marcelo Álvarez je eden izmed najpomembnejših tenoristov svoje generacije, s posebnostjo, da je bil njegov vstop v opero alternativen. Mednarodni svet opernih odrov se mu je na široko odprl, ko je leta 1995 – pri 33 letih – kot Elvino v Bellinijevi Mesečnici debitiral v beneški La Fenice, malo pred tem si je v domači Argentini rezal kruh v tovarni pohištva. Tedaj opera sploh ni bila del njegovega življenja.

V Córdobi, kjer se je rodil leta 1962, je kot najstnik študiral glasbo, a zatem pristal pri študiju ekonomije in naposled v vlogi menedžerja prevzel vodenje družinske tovarne. V tem času je kdaj nastopal v lokalih in imitiral glasbene zvezde, kot so Bee Gees, opernemu petju in šolanju glasu pa se je v primerjavi s kolegi posvetil zelo pozno, pri 30 letih. Sledile so neuspešne avdicije doma, zatem nekaj vlog na domačih odrih. Prva je bila vloga grofa Almavive v Rossinijevem Seviljskem brivcu v Córdobi leta 1994.



Álvarez danes velja za tenorista s širokim razponom vlog, od belkanta, prek del francoskih opernih skladateljev, do velikih liričnih in verističnih tenorskih vlog, ki je sodeloval z dirigenti, kot so James Levine, Zubin Mehta, Claudio Abbado, Riccardo Muti, Riccardo Chailly, Antonio Pappano in drugi, pel pa po vsem svetu, od New Yorka do Tokia. Za Argentino je njegova druga domovina Italija, kjer se je ustalil in sodeloval s številnimi gledališči, od milanske Scale do mnogih drugih na Apeninskem polotoku.

Med drugim je nastopal v produkcijah Metropolitanske opere, Covent Gardna, Nacionalne opere v Parizu, Bavarske državne opere in Državne opere na Dunaju. V Sloveniji je leta 2005 prvič nastopil v Križankah s simfoniki RTV Slovenija in dirigentom Davidom de Villiersom. Tudi tedanji koncert je sodil v okvir Ljubljana Festivala.
 

Kako se zgodi, da te odkrijeta Giuseppe Di Stefano in Luciano Pavarotti? Da zatem prodaš premoženje ter se odseliš na drugo celino, kot se je zgodilo vam?

Pavarottija sem spoznal, ko je bil del žirije in me je v Argentini povabil neposredno na finale Pavarotti International Voice Competition v Filadelfiji. Ampak v resnici je bil za moj vstop v opero zaslužen Giuseppe Di Stefano. Odločilni dialog, ki me je potisnil v spremembo in me privedel do odločitve, je potekal z njim. Ko me je prvič slišal v Buenos Airesu, je vstal ... Prav on mi je v nekem trenutku rekel, prodaj vse in pojdi v Evropo! Tu ne boš uspel! Premogel je izjemno človečnost.

Južnoameriški pevci težko prodrejo v Evropo in si tu ustvarijo kariero. Začne se s turističnim vizumom. Sam sem bil po izkušnji v ZDA in z ameriškim vizumom lahko zaradi omenjenega finala nekaj mesecev v Evropi in tako sem si našel delo. Zatem sem se vrnil v Argentino in turistični vizum spremenil v delovni, potem pa pripotoval nazaj. Pri tridesetih sem začel študirati, pri štiriintridesetih se mi je odprla kariera v Italiji. Prodal sem družinsko tovarno pohištva in poplačal sorodnike, sprva mi je pomagala predvsem žena. Tedaj je ona delala, pomagali pa so tudi prijatelji.

Odločili ste se za belkanto. Kaj to pomeni za kariero pevca?

Da, če je belkanto tisto, ob čemer te oblije kurja polt. Belkanto je v celotnem repertoarju, tudi pri repertoarju spinto. Je okus, način oblikovanja fraze ali akutnih tonov. Je to, kako vdihneš in izdihneš. Težava je, da mnogi pri izbiri repertoarja pozabljajo, da je treba peti, in ne, kot se zgodi, kričati. Lahko se zazremo v preteklost. Beniamino Gigli je bil najbliže celotnemu repertoarju, vse je pel čudovito. Tedaj so peli, tudi pri repertoarju spinto.

Danes si mladeniči s številnimi kvalitetami uničijo glas že pri manj kot tridesetih letih. Zaradi spinta, glasovnih pritiskov, odprtosti ali omejevanja glasu ... Velikokrat se soočijo s travmo, da morajo biti pripravljeni na vse. V gledališčih s čedalje nižjimi proračuni jim lahko po avdiciji naložijo zelo težke operne vloge, čeprav nimajo izkušenj, hrbtenice, če tako rečem. Po petih, šestih letih lahko njihov glas izgine. Ne, potreben je čas ... in znova čas.
 

Prihajate iz države, ki je dala kar nekaj pevcev: José Cura, Raul Gimenez ...

Da, seveda, pevcev je veliko. V preteklosti, po vojnah, je veliko ljudi prišlo v Argentino. Imamo različne priimke, država je sprejela ogromno ljudi različnih kultur in ras. Imeli smo mnoge pevce, kot so Luis Lima, José Cura, Darío Volonté ... Predvsem tenorje.
 

Kaj Evropa lahko da pevcu, česar vam domovina ni mogla?

Delo. V Buenos Airesu imamo, recimo, Teatro Colón, ki je čudovita operna hiša. Pred dvema letoma sem nastopil v njej, kar je bila zame edinstvena izkušnja. To je največje gledališče daleč naokoli, izredno lepo, z neverjetno akustiko. A je v državi s preveč političnimi težavami. Saj veste, kako je. V vseh državah je tako, da je, ko se pojavijo politični problemi, prva stvar, ki jo ukinejo, kultura. Tako je povsod. Tisti, ki zatem trpimo, smo mi ... Ne zavedamo se, da kultura spodbuja ljudi k razmisleku, k izbiri, k bolj demokratičnemu­ odločanju. Če ljudem vzameš kulturo, jim lažje vladaš. To se je v Argentini dogajalo leta. Zelo me žalosti, da je v Córdobi, kjer sem se rodil, prav tako lepo gledališče ugasnilo, ni bilo več denarja. Celo v Italiji ni veliko gledališč, ki delujejo, denarja za pevce in orkestre ni veliko. Težko je, a je v Evropski uniji veliko držav in gledališč. Tu je mogoče delati.

V Ljubljani, kjer ste že nastopili, boste tokrat z ­Zagrebško filharmonijo.

Takrat je bilo zelo lepo, veliko strasti, spoštovanja, poslušanja v tišini. Zelo sem vesel, da se vračam v ta del Evrope. V prvem delu koncerta v Ljubljani bo predvsem repertoar francoskih skladateljev, nato predvsem italijanskih, tudi španskih, kar je logično, saj sem Argentinec. V programe koncertov vedno uvrstim francoska dela, ker odsevajo mojo pot na začetku, preden sem prišel do tiste polne lirične opere ali spinta.
 

Pred kratkim ste praznovali dvajsetletnico nastopanja na odru. Kje se vidite čez dvajset let? V kakšnih vlogah, v kakšni glasbi?

Glede vlog sem kar zadovoljen. Ustvaril sem, kar sem si želel, v bistvu veliko več od tega, kar sem pričakoval. Pričakoval sem, da bom v najboljšem primeru morda nastopal v Mozartovih operah, nastopal pa sem v vseh mogočih, tudi v velikih opernih hišah. Na to sem ponosen. Ne vem, ali bo moja kariera pevca trajala še dvajset let. To ni lahko, še posebej, če kariero ustvarjaš predvsem zase. Nočem biti povprečen tenor, ki pride, odpre usta in zapoje. Od sebe želim dati najboljše, to pa zahteva toliko energije, da ne vem, ali bi si to želel početi še toliko časa. Morda me bo pritegnilo pedagoško delo, poučevanje. Ne vem, kako bo. Vidim se povezanega s tem, kar sem ustvaril, saj je v moji 'prtljagi' veliko lepega, izkušnje, ki bi lahko pomagale mladim. Z ženo razmišljava o šoli na področju kulture.
 

Pred leti ste za Guardian izjavili, da ste bili pred vstopom v svet opere v stresu in nesrečni, po začetku kariere tenorista pa še vedno v stresu, a srečni. Je stres še prisoten?

Res je. Stres je vedno prisoten, posebno pred premierami in drugimi pomembnimi dogodki. A se ga z leti naučiš sprejeti, tako kot se naučiš sprejemati druge omejitve in možnosti. Omejitev časa, zdravja, mnogih drugih stvari. Velikokrat se pozablja, da smo pevci predvsem ljudje. Tedaj sem govoril o času še v tovarni pohištva. Delal sem kot nor in bil v groznem stresu, a nisem bil srečen, tisto ni bilo moje poslanstvo. Ko sem začel peti, sem spoznal, da je to tisto, kar resnično znam. In to je pomembno, odkriti, kaj resnično znaš. Potem pa skozi študij, poglabljanje biti vedno boljši, dati poslušalcem čim več.
 

Ste pa v Argentini stres zaradi dela v tovarni blažili z brezplačnimi nastopi v pubu.

Da, za to so bili zaslužni prijatelji. Tedaj sem še študiral, zaradi njih pa pel v pubu. Brezplačno. Lastnik se je oddolžil z vinom in hrano. A prijateljem, medtem ko sem jaz pel, so oni uživali ob hrani in pijači.