Najbolj nevarna je cona udobja

Po Diegu de Brei in Tomažu Pandurju, ki sta kultni film Luchina Viscontija kot gledališki projekt reinterpretirala v Slovenskem mladinskem gledališču ter v madridskem Teatru Español, bo Somrak bogov nocoj doživel še mariborsko različico. »Ko nacisti postajajo hipsterji, je skrajni čas posvariti pred tem, da se najbolj mračno obdobje človeške zgodovine ne sme več ponoviti,« je pred današnjo premiero dejal režiser Dalibor Matanić.

Historiat nemške družine industrialcev, v kateri vladajo kompleksno razvejena, pogosto tudi patološka razmerja, nad vsemi pa dominira volja do moči, je za projekt v mariborski Drami priredil hrvaški dramatik Ivor Martinić, ki je tudi dramaturg predstave. Po njegovih besedah smo danes priča polju manipulacij, ki, premeščeno v intimni prostor družine in družinskih odnosov, prikazuje vso krhkost človeških usod in možnosti, s katerimi lahko samo en strah vzbujajoč politični režim naredi iz navadnega človeka zločinca. Prav s povezavo politike in intimnih manipulacij v odnosu do navadnega človeka poskušajo prikazati način, kako je nacistični vladi uspevalo manipulirati s svojimi državljani, ta način pa je pravzaprav univerzalen in brezčasen.

Renomiran filmski in gledališki avtor

Dalibor Matanić sodi med danes najbolj »vroče« hrvaške filmske in gledališke režiserje. Že njegov filmski prvenec Blagajničarka hoče na morje je bil uspešnica, saj je bil na filmskem festivalu v Pulju nagrajen s kar tremi zlatimi arenami, podobno je bilo s filmom Fina mrtva dekleta, ki ga je uprizoril še na odru zagrebškega gledališča Gavella. V mednarodni prostor je prodrl s filmom Zvizdan, ki je prejel nagrade na filmskih festivalih v Cannesu, Sarajevu, Pulju in Kairu, širšemu občinstvu pa je znan predvsem po televizijski seriji Časopis, ki je postala prava uspešnica tudi v tujini, zdaj je v igri tudi ameriška in nemška koprodukcija. Matanić, ki je tudi član Evropske filmske akademije, je tudi avtor številnih dokumentarnih filmov ter ne nazadnje reklamnih spotov, vendar po njegovih besedah sintagma, da snema »drage reklame in poceni filme«, ne drži več, zdaj je primoran z majhnimi sredstvi in honorarji početi tako eno kot drugo.

Matanić meni, da sta bila »Maribor in Zagreb nekoč na isti nacistični liniji«, danes pa v državah tranzicije jemlje dih klerikalni fašizem, zato je treba prepričati mlade generacije, da nikoli niti ne pomislijo kreniti po poti, ki je pred desetletji vzela grozljivo število žrtev in zavila svetovno zgodovino v črnino. »Sovraštvo in nasilje ne smeta nikoli več priti v modo, graditi moramo svoboden svet, v katerem ni prostora za paravojaške garde ali verska združenja, ki pozivajo k eliminiranju drugačnih,« je poudaril.

Apokaliptična preteklost in skrb vzbujajoča prihodnost

Po njegovem mnenju je tako imenovana cona udobja najnevarnejša tako v zgodovini kot v sedanjosti, kar se simptomatično pokaže v Viscontijevem filmu, ko v medsebojnih spopadih, v katerih se razbohotijo dotlej skrite patologije, družina na koncu pogubi sama sebe, industrijski imperij pa je izročen moči nacistov, ki ga vodijo v skladu z lastnimi interesi. Somrak bogov Matanić ocenjuje kot aktualno tematiko, ki v današnjem barbarskem kapitalističnem ustroju in v vzpenjajočih se totalitarizmih vzbuja izjemno skrb, saj obenem opisuje apokaliptično preteklost in hkrati ponuja skrb vzbujajočo preroško napoved prihodnosti. »Ko pridejo na oblast norci – in v tem trenutku lahko vidimo, v kaj se spreminjajo države, kot sta Poljska in Madžarska –, potem se vse človeške in etične norme naše civilizacije porušijo kot hišica iz kart,« je zgrožen nad aktualnim stanjem družbe Matanić.

Kar zadeva transformacijo določene teme iz filmskega medija v gledališki, režiser pravi, da razlike seveda obstajajo, vendar so pri pripovedovanju zgodbe pač najpomembnejši energija, intenzivnost čustev in obseg ter raven komunikacije z občinstvom. V tem pogledu je bilo po njegovem mnenju delo v Mariboru zaradi sijajnih igralcev toliko lažje; ob članih mariborskega dramskega ansambla Petju Laboviću, Nataši Matjašec Rošker, Kristijanu Ostanku, Davorju Hergi, Evi Kraš, Timonu Šturbeju, Žanu Koprivniku in Milošu Battelinu bo kot gost nastopil še Uroš Fürst iz ljubljanske Drame, in sicer v vlogi Friedricha Bruckmanna, nekakšnega osrednjega lika dramatizacije. Gre za slehernika, ki postane morilec ob vzniku novega političnega režima, in čeprav misli, da je usoda končno v njegovih rokah, postane zgolj marioneta za uresničevanje višjega političnega cilja.

Po besedah Nataše Matjašec Rošker, ki bo v predstavi interpretirala lik baronice Sophie von Essenbeck, zgodba govori o nekem delu zgodovine, o katerem smo vsi prepričani, da se nikoli več ne bo ponovil, a naš vsakdan priča o tem, da ni tako. Avtorsko ekipo je ocenila ne samo kot izjemno ustvarjalno, pogumno in drzno, pač pa tudi kot »etično čisto ter zaljubljeno v filmsko in gledališko umetnost«, predvsem pa je odlika predstave v tem, da v njej ni izpostavljene glavne vloge, ta pač pripada sami vsebini oziroma zgodbi.

Glasba ni le zvočna kulisa

Scenografijo predstave, prirejene po prvem Viscontijevem filmu tako imenovane nemške trilogije, ki simbolično aludira na Wagnerjevo projekcijo nemške mitologije, je pripravil Marko Japelj, kostumografijo Leo Kulaš, svetlobo pa je oblikovala Vesna Kolarec. In tukaj je še glasba, ki pri Matanovićevih gledaliških in filmskih projektih nikakor ni le zvočna kulisa, temveč integralni del projekta, ne nazadnje se je nekajkrat poskusil tudi v snemanju glasbenih spotov, čeprav to zanj ni poseben ustvarjalni izziv. Za mariborsko uprizoritev sta glasbo napisala brata Alen in Nenad Sinkauz, izjemni tandem, ki sta ob preigravanju zanju svojevrstne sinteze avant rocka, elektronike ter eksperimentalne in improvizirane glasbe v mednarodni zasedbi East Rodeo prispevala tudi vrsto glasbenih oprem za številne filme in gledališke predstave.
S predstavo Somrak bogov se začenja sezona mariborske Drame, to pa je obenem tudi prva premiera pod novim direktorjem Aleksandrom Popovskim, ki je funkcijo prevzel v začetku meseca.