Na odru pozabim na zunanji svet

Maja Smajilović je že v zgodnjem otroštvu spoznala, da bo njeno življenje prepleteno z igro. Najbolj jo je zaznamovala Fata iz serije TV Dober dan. Ko je Lucijo Ćirović videla v domačem Velenju v gledališki predstavi in se po njej z igralko tudi seznanila, je mami na poti domov dejala: »Ko bom velika, bom Fata.« Ta ji je v smehu odvrnila, da pa ja ne bo čistilka.

Po neuspelih sprejemnih izpitih na AGRFT je, bolj za šalo kot zares, poskusila z avdicijo v Londonu za Los Angeles, bila sprejeta na American Academy of Dramatic Arts v Hollywoodu in tam diplomirala. V Los Angelesu se je počutila svobodno, dovolila si je biti to, kar je, postala pa je tudi bolj samozavestna pri svojem delu. Poleg tega je v igralski meki deloma dobila vpogled v življenje zvezdnikov. Trenutno je na Dunaju, kamor je prišla k sestri na obisk, a se je zaradi epidemije tam zadržala dlje, kot je pričakovala.

Prizna, da jo je strah – ne le pred tem, kako bo covid-19 vplival na njeno kariero, ampak tudi tega, koliko bo prizadel vso kulturo, ves filmski, gledališki svet. Četudi koncerte, filme in predstave spremlja prek spleta, ji manjka pristna izkušnja. »Pogrešam žive gledališke predstave in koncerte, se lepo obleči, pokazati spoštovanje, se dobiti s prijatelji in skupaj z njimi v živo spremljati, kaj se dogaja na odru,« pove.




 

Otrok ne moreš pretentati

»Ob gledanju filmov in serij ter v gledališču dovoliš čustvom, ki si jih v realnem življenju ne bi upal kazati, da pridejo na plan, z igro odpreš srca ljudi, da lahko čutijo,« mlada igralka danes razmišlja o razlogih, zakaj se je zaljubila v igralski poklic. Na odru pozabiš na svet tam zunaj – vse, kar se dogaja tam, ni več pomembno. »To je osvobajajoč občutek prisotnosti, posebno vlogo pa odigra tudi publika.«

Maja Smajilović se spominja trenutka iz Shakespearove komedije Kakor vam drago, ki so jo igrali na akademiji. Sprva je bila do vloge zadržana, saj je menila, da lahko svoj igralski potencial bolje pokaže v drami. Vendar je na koncu odtehtalo, ko je slišala publiko, kako se smeji, kako vrača energijo, »kako lahko z igro pričara ljudem nasmeh na obraz«. Za igralca je publika zelo pomembna, se pa te med seboj razlikujejo. »Otrok ne moreš pretentati: ali imaš njihovo pozornost ali je pa nimaš,« iz izkušenj sodelovanja z Lutkovnim gledališčem Velenje, ki je bila njena prva plačana služba v igralskem svetu, pripoveduje Maja. Če igralec vidi, da gre njihova energija navzdol in jim zmanjkuje pozornosti, se mora potruditi in jo spet pridobiti.

Igralec pa mora znati tudi improvizirati: »Pri predstavi Trije prašički v režiji vodje lutkovnega gledališča Alice Čop, ki je bila na sporedu več let, so otroci točno vedeli, kaj bo naslednja replika, zato so občasno med prestavo kaj na glas komentirali.« V teh primerih se mora igralec znajti, da predstava teče naprej.



Lutke so bile za Majo izziv, pred tem je namreč igrala v običajnih predstavah v OŠ in amaterskem gledališču AGledaš, ki ga je vodil Kajetan Čop. V lutkovnem gledališču so veliko igrali tudi kombinirano; kot igralec in kot lutka. Pri lutkah vidi izziv v tem, kako prikazati čustva, ki bi jih sicer pokazali z mimiko in s telesom, pa tudi v spreminjanju glasov, ko v rokah drži dve lutki. »Najtežje mi je bilo peti z glasom lutke,« prizna.
 

Sramežljivost v ljubezenskih vlogah

Vloga, ki ji je bila doslej najbolj pisana na kožo, je bila v igri Archipelago v režiji Scotta Rampa, ki jo je igrala v LA. Zgodba govori o Nini Hagen-Torn, resnični osebi, ki je bila zapornica v Sovjetski zvezi. Bila je močna in vesela oseba, bila ji je podobna, pravi Maja. To vlogo je začela študirati tako, da je o njej raziskovala in prebrala vse, kar je našla, nato pa je začela delati na različnih tehnikah.





Študij v Hollywoodu, ki je bil sicer obenem zabaven in zahteven, ji je odprl različne čustvene filtre. Med vlogami so ji bile najtežje ljubezenske: »Kot mlada ženska, ki sem odkrivala, kaj partnerski odnos sploh je, sem bila v teh vlogah malce sramežljiva.« Sicer pa je najtežje usvojila ameriški naglas oziroma, kot doda, ne ve, ali ga že povsem obvlada. Četudi ji angleščina že pred odhodom v Ameriko ni delala težav, Maja prizna, da je bilo na začetku težko. »Toliko imaš za povedati, a preprosto doživiš blokado pri izražanju v jeziku, ki ni tvoj materni. Besede, stavki ne zvenijo enako, postanejo druga zgodba, drug karakter, drug človek.«

In kako se je, kot mlado dekle in tujka, znašla v mestu, ki ga je sicer poznala s televizijskih ekranov in filmskih platen? »Kjerkoli se počutiš tujec, lahko tudi v svojem domačem okolju, je težko. Ko ne poznaš ljudi in ko moraš najti način, da si utreš pot v novo družbo.« Ne glede na to, kaj se je dogajalo v zadnjih štirih letih, so Američani odprti do tujcev. Zanimivo jim je, če si drugačen, dodaja. Tematiko tujcev, njihove težave, poraze, prigode pa je Maja Smajilović strnila tudi v scenarij kratkega filma Tujec.


 

Odprta verzija same sebe

Po koncu študija v Ameriki imaš priložnost tam ostati še eno leto in se dokazati v svoji stroki, kljub temu pa si vseeno malce omejen, saj za produkcije višjega ranga potrebuješ delovni vizum, pojasni sogovornica. Vseeno pa se v LA ves čas nekaj dogaja, vsak dan je veliko avdicij, imaš priložnost, da se izpopolniš. Los Angeles, mesto, ki zaradi epidemije sicer deloma izgublja značaj mesta, »ki nikoli ne spi«, je bilo za Majo zelo osvobajajoče. Pravi, da je v njem dobila občutek, da je lahko to, kar je – bila je bolj odprta verzija same sebe. Naučila se je od začetka pisati svojo zgodbo. »V Ameriki sem se naučila, kako se v tujem, nepoznanem svetu prilagoditi, kako se nečesa lotiti in verjeti, da to zmorem. Dobila sem več samozavesti.« Nekaj časa je živela tudi v New Yorku, ki si ga je vedno najbolj želela spoznati. Tam je na dogodkih Winter Film Awards intervjuvala številne uspešne in znane filmske ustvarjalce.



Je pa že v Hollywoodu spoznala zvezdništvo tudi bolj od blizu. Med drugim je spoznala Leonarda DiCapria, ki se ga – poleg Kate Winslet, Bradleyja Coperja, Merly Streep – zelo spominja že iz otroških, najstniških dni.

»Zvezdniki so zelo različni; nekateri skrbno skrivajo svoje zasebno življenje, drugi sploh ne. Ko sem bila v hiši DiCapria na zabavi, mi je bila všeč njegova preprostost; ko prideš v hišo na zabavo neke znane osebe, je pri vhodu ponavadi škatla, kamor moraš oddati telefon, da ne bi česa snemal. Pri njem tega ni bilo, vseeno mu je bilo,« pripoveduje.

In kako sploh priti tako blizu zvezdnikom? Šestindvajsetletna igralka pojasni, da je vse v mreženju in poznanstvih. Vesela je, da je izkusila tudi to različico Hollywooda, videla prednosti slave: dosežeš lahko širšo publiko in narediš veliko dobrega za ta svet, in slabosti: veliko je nepristnih prijateljstev in izkoriščanja zvezdnikove slave. Poleg tega se ji zdi, da človeku preveč slave bolj škodi kot koristi.