Ocenjujemo: Hoja po oblakih

Hoja po oblakih se na prvi pogled umešča v linijo zgodb o mentorju in učencu, torej nekakšen odvod bildungsromana, ki jih imamo v slovenski prozi kar nekaj. A ravno v tej umestitvi se začrta nekaj posebnosti romanesknega prvenca Mirjam Dular, s katerim se je uvrstila v finale natečaja Litere za najboljši roman pred dvema letoma.

FOTO: promocijsko gradivo

Med romani, ki se dotikajo odnosa med mentorjem in učencem, je pri nas najbrž najbolj znan Čarovnikov vajenec Evalda Flisarja, na misel prideta še Camera obscura Nejca Gazvode ter Starec in jaz Sarivala Sosiča. Vajenec je vezan na lik skeptičnega zahodnjaka, ki skuša dostopati do vzhodnjaške spiritualnosti, izničiti svoj ego; Camera obscura je že umeščena v slovensko potrošniško družbo 21. stoletja, v kateri se otopeli milenijec pridruži kultu, ki s performansi in zaostrovanjem brutalnosti skuša znova najti stik z realnostjo; Starec in jaz pa vzpostavlja duhovno-intelektualni odnos s primesmi homoerotike med prav tako izgubljenim mladeničem in starcem, ki mu pomaga pri razvijanju klavirske spretnosti in življenjske discipline.

Elementi odnosa mentor–učenec postanejo v Hoji po oblakih vidni predvsem v drugem delu, ko prvoosebni pripovedovalec David med kampiranjem z ženo Koro spozna Martina, pripadnika skupine ljudi, ki se posvečajo izročilu starovercev in prakticiranju njihovih ritualov. David se vedno bolj zanima za staroversko izročilo, precej poglavij pa poteka v dialoški obliki, pri čemer Martin Davidu predstavlja svojo interpretacijo izročila (staroversko izročilo je v svojih knjigah popisal Pavel Medvešček, po njegovem delu je Ema Kugler posnela izvrsten eksperimentalno-dokumentarni film Nekoč v Posočju, ki je premiero doživel letos). David pa v liku Martina vedno bolj prepoznava odmeve naukov svojega dedka in zapisov, ki mu jih je zapustil.

Mož, ki je 42 let čuval skrivnosti starovercev

Roman tu nastavi marsikakšno dramatično situacijo, ki bi kaj lahko vodila tudi v pripovedni kliše, a uresniči le malokatero od njih: hipna tenzija med Davidovo ženo Koro in Martinom; namigi na homoerotiko med Davidom in Martinom; Martinovo hitro zbližanje z Davidovim in Korinim sinom Lidukom; Martinova pretekla zgodba z nezakonsko hčerjo, ki jo je imel kot duhovnik; namigi na odtujevanje v sicer harmoničnem odnosu med Davidom in Koro … Skratka, v trikotnih strukturah se nakazujejo pričakovani zapleti, vendar se pripoved v njih ne spušča. To sicer lahko deluje sveže, saj roman ne gre v pričakovano smer zgodbenosti oziroma dramatičnosti, po drugi strani pa ravno ti trenutki artikuliranih tenzij, ki ne doživijo nobenega razvoja, lahko pustijo vtis, da roman antagonizme lastnega sveta enostavno pomete pod preprogo.

Na mestu zgodbe oziroma dramatičnosti tako stojijo esejizem in dialogi, ki imajo predvsem spoznavno funkcijo, torej informiranje o starovercih in določenih pogledih na zgodovino religije, mita, znanosti, predvsem matematike, delno fizike; a pri tem je opazno, da ti pogovori kdaj pa kdaj preveč spominjajo na pogovore dveh laikov z nekaj splošnega znanja, da bi bila na tem zasnovana glavnina romana. To sicer ne pomeni, da v romanu ni nekaterih zanimivih razdelav, kot recimo o staroverskem konceptu tročana, torej nekakšne trikotne strukture, ki jo David in Martin v svojih pogovorih navezujeta na geometrijo in vzpostavljanje prostora, pa tudi na psihološko razumevanje družinskih struktur skozi generacije.

Irena Petrič: V svetu, polnem Kardashianov, bodi jaga baba

Vendar je treba priznati, da romanu uspe nekaj pomembnega: vzpostavlja dialog s tradicijo (s tradicijo staroverstva, poudarja pomen znanja prejšnjih generacij in podobno), in to zelo živo, deluje kot iskanje načel in načinov, kako naj človek čim bolje živi, tako v odnosu do samega sebe, do drugih, do okolja. Gre za nazore, ki jih artikulirajo nekatere sodobne filozofije novega materializma, ki se navezujejo na ekologijo – kot recimo Timothy Morton – kjer poudarjajo medsebojno povezanost vsega na svetu, kar nujno pomeni skrb za okolje in okolico v najširšem smislu. To prikliče tudi misel Gregoryja Batesona, zapisano v enem od esejev, zbranih v Ekologiji idej: osnovna struktura preživetja ni organizem, ampak organizem in ekosistem tega organizma.

Roman na neki način spominja na lani v samozaložbi izdani roman Andreja Detele Zvezdni otroci, ki se prav tako trudi za artikulacijo sožitja para kozmičnih duš, ki se utelesita v človeških telesih; tudi tu opazimo odsotnost dramatičnosti in antagonizmov. Kot da roman svojim junakom »ne dovoli«, da bi se po inerciji zapeljali v najbolj očitne dramske konflikte, ampak se, ravno nasprotno, trudi med njimi vzpostavljati vez, skupnost in povezanost (v skladu s tem lahko tudi razumemo podnaslov, pravljični roman).

Staroverstvo ni (zgolj) vera, temveč sobivanje in naravovarstvo

V tem smislu je Hoja po oblakih inovativna ravno v dimenziji prepoznanja možnosti utopičnega mišljenja: kljub temu da je David doživel hudo travmo z izgubo prve žene, kljub temu da roman, kot že omenjeno, odpira marsikakšno možnost konflikta, se zdi, da so v ospredju vendarle celjenje, reparacija in vzdrževanje ter širjenje skupnosti tako v okviru družinskih odnosov z ženo in sinom kot z zunanjim svetom, ki ga v romanu bolj kot ne predstavlja Martin.

Ravno zato se kljub nekaterim pomanjkljivostim v izvedbi Hoja po oblakih kaže kot produktivna možna smer tako razvijanja proznega pisanja kot oblikovanja neke zavesti, ki v zagatah družbe srednjega oziroma poznega kapitalizma napredne ideje za (pre)oblikovanje skupnosti lahko najde v tradicionalnem izročilu.