Kons:o:vel

Vrečkov Kons:o:vel je na spletni strani Anton Podbevšek Teatra označen kot biografska in filozofska drama, a vendarle morda velja izpostaviti, da je to žanrsko raznoliko besedilo, ki ima ob leposlovnih tudi veliko neleposlovnih prvin.

V tej lepljenki, ki jo tvorijo Kosovelova poezija, zapiski, pisemske korespondence, biografski podatki, literarnozgodovinske analize in literarnoteoretske interpretacije, je najbolj izviren Vrečkov literarni doprinos morda prav izbira forme, kolažiranje, ob katerem morda velja ­izpostaviti le še postavitev biografskega in literarnozgodovinskega materiala v prvo osebo, s čimer daje lepljenka vtis nekakšne posthumne avtobiografije ter posmrtnega komentarja lastnega literarnega opusa in analize literarnoteoretskih interpretacij.

Mimo tega je Kons:o:vel le stežka brati kot samostojno literarno delo, zlasti pa je besedilo izrazito negledališko – monološko, (pre)natrpano s podatki, didaktično, mestoma tudi suhoparno in zlasti statično. Vsekakor besedilo, ki je režiserski izziv.
Temu Matjaž Berger tokrat ni bil kos. Scenografsko je predstava nezmotljivo sorodna lanski Bergerjevi postavitvi Žižkove Antigone; režiser je tudi v Kons:o:velu uporabil zelo podoben podolgovat izpraznjen bel oder, nameščen na sredino dvorane, le da ga tokrat ni zapolnil tako smiselno kot v lanski predstavi. Igralke in igralci se v Kons:o:velu nenehno premikajo po odru, a to premikanje ni z ničimer utemeljeno, se na nič ne opira.

Koreografija (Jana Menger) je vsebinsko izpraznjena, pretirano repetitivna in neizzivalna. Žal je prav to premikanje po odru edini vidni režiserski vložek: igralke in igralci besedilo recitirajo, večinoma z malo poudarki, brez akcij, ki bi govorjeno kakorkoli poudarjale. Nepremišljeno se zdi tudi, da so vse igralke in igralci predstave Kosovel – izrekajo njegove misli, pesmi, biografske podatke, besedilne interpretacije.

Je sporočilo predstave, da smo »vsi Kosovel«? Da je Kosovel univerzalen? Zdi se, da je to – glede na to, da gre za izrazito izstopajočo, inventivno, a obenem ne zelo dostopno figuro in literaturo – kar nekoliko preveč pavšalno. Po drugi strani odlomke pisemske korespondence s Kosovelovo prijateljico Mirjam interpretira igralski par, ki skozi predstavo ostaja nespremenjen, kar skorajda zbuja vtis, da se singularnost pojavlja zlasti v osebnem, kar se, ponovno, zdi nekoliko nepremišljeno.

Postavitev se zaradi manka gledaliških akcij, ki le še utrjujejo statičnost besedila, spogleduje z recitalom, literarnim večerom ali celo predavanjem – na neki točki je del besedila tudi prebran izza katedra – in ima izrazito didaktičen ton, kar je v tem primeru najbolj svetla točka postavitve – zdi se, da lahko občinstvo od nje odnese vsaj osveženo znanje o Kosovelovem življenju in delu.

Gledališko Kons:o:vel ne ponuja veliko. Režiser besedila nikakor ni gledališko predelal, ni mu nadel gledališkega branja, v predstavo ni vnesel nobenih izvirnih poudarkov. Če bi bilo besedilo predstave v tretji osebi, postavitev ne bi učinkovala zelo drugače od Vrečkovih predavanj – seveda je to pomembna informativna in zeitgeistovska vrednost, a h gledališkemu ne prinese veliko.

Če temu dodamo, da predstava nima niti izrazitega zvoka niti izrazite luči, da je scenografija na odru (peskovnik, ki naj predstavlja »tomajsko zemljo« in platno, na katerem pretežno vidimo borove veje) neizkoriščena ter ima postavitev izrazito zatikajoč se ritem in kvečjemu medlo, neizrazito atmosfero, lahko zapišemo, da je Kons:o:vel predvsem izrazito ­neizzivalen in neinovativen projekt.