Že en človek je dovolj, da zlomi moč večine

Sedite na vročem stolčku kviza Milijonar. Slavko Bobovnik vas gleda izpod čela in postavi zadnje vprašanje; na kocki je sto tisoč evrov. »Katero je deseto največje mesto po številu prebivalstva v državi Mozambik?« Za nobenega izmed naštetih imen še niste slišali, imate pa na voljo glas ljudstva, ki ga tudi uporabite.

Izkaže se, da več kot polovica ljudi izbere odgovor A – mesto Quelimane. Kakšna je možnost, da množica naključno izbranih Slovencev pozna odgovor na postavljeno vprašanje? Jih boste upoštevali?

Seveda jih boste, bi sklenila Charlan Nemeth, profesorica psihologije na univerzi v Berkeleyju in avtorica knjige V zagovor svojeglavih (prevod Miriam Drev, založba UMco, 2019). V tem poljudnoznanstvenem delu razglablja o pomenu nestrinjanja, razkriva pasti (prehitro doseženega) konsenza in se sprašuje, zakaj mnenje množic a priori dojemamo kot pravilno.

»Večine imajo ogromno moč, da nas pripravijo do tega, da se jim priključimo; menimo, da resnica tiči v številčnosti. Ampak to, da večina zmaga, še ne pomeni, da ima nujno prav. Pač pa pomeni, da večine izvajajo strahovit pritisk na naše misli in čustva, kot tudi na našo presojo in odločitve,« piše Nemethova.

Nihče ni imun za vpliv množice

Uvodno situacijo malenkost spremenimo. Denimo, da poznate odgovor na vprašanje za sto tisoč evrov. Kljub temu uporabite glas ljudstva, saj želite dodatno potrditev. Vsi izberejo drug odgovor. Ste še vedno tako prepričani, da imate prav?

Obstaja velika verjetnost, da niste, kar je že leta 1951 dokazal psiholog Solomon Asch. Udeležencem študije je dal preprosto nalogo: na prvem diapozitivu je bila narisana ena črta (merska), na drugem tri. Razlike so bile opazne. Ljudje so morali povedati, katera izmed zadnjih treh je enaka merski. Vsi so odgovorili pravilno. Nato je Asch v eni izmed različic študije skupine oblikoval tako, da je bil v njih samo en nepoučen posameznik, drugi pa so bili raziskovalčevi sodelavci. Vsi sodelavci so namenoma izbrali napačen odgovor; kar 37 odstotkov ljudi je sledilo njihovi napačni presoji. »Do tega pojava pride pri ljudeh vseh slojev in pripadnikih različnih kultur. Do tega pride, če smo strokovnjaki ali pa laiki,« piše Nemethova, ki trdi, da lahko že en človek s kljubovanjem večinskemu soglasju zlomi moč večine in poveča našo sposobnost, da razmišljamo neodvisno.
»Kadar imamo nekoga ob svoji strani, smo bolj zmožni brez oklevanja povedati svoje mnenje. In kar je pomembneje, bolj si dovolimo vedeti, kar pač vemo.«

Moč ugovora je tema, s katero se je ukvarjala več desetletij. »Vrasla se je v moj način razmišljanja in postala temelj mojih najglobljih vrednot.« V tem času je spoznala, da imamo prav vsi pristranska in napihnjena prepričanja o lastni pametni presoji; da se imamo za razmeroma nepristranske ter odprte za kritiko drugih. Spoznala je tudi, da nas niti dobri nameni niti učenost ne bodo rešili pred pristranskim razmišljanjem in slabimi presojami.

Konsenz oži, ugovor širi

Ugovoru manjšine pripisuje tolikšen pomen, ker »večinsko mnenje, zlasti pri konsenzu, naše mišljenje spreminja tako, da se oži in omejuje, manjšinsko mnenje – ugovor – pa naše mišljenje širi in razpira«. Po njenem mnenju ima konsenz močnejši vpliv kot prisila; predstavlja nekakšen prostovoljen 1984 … »Njegova presežna moč je v tem, da začnejo ljudje razmišljati z zornega kota konsenza. Postanejo sokrivci v pranju lastnih možganov. Ne da bi se sploh zavedali, nehajo opažati, kdaj postane stvarnost izkrivljena.«

Ena ključnih – in bolj uporabnih – ugotovitev knjige V zagovor svojeglavih je, da prehiter konsenz negativno vpliva na odločitve vodij kolektivov, bodisi v podjetjih bodisi na sejah vlade. V tem primeru odločevalci ne pretehtajo vseh možnosti, na problem ne pogledajo z različnih vidikov, omejijo se na manj virov informacij … Ugovor oziroma nestrinjanje po drugi strani »spodbudi razmislek, ki je bolj raznolik in širok ter manj pristranski«. Kot že rečeno, včasih je dovolj en solist; če bo zadel prave tone, bo kmalu zapel ves zbor.

Ni nujno, da ugovor vodi k spremembi odločitve. Morda je napačen – tudi manjšina se lahko moti – vendar če odločevalec zaradi odgovora še enkrat premisli situacijo, bo njegova odločitev bolj tehtna. Zato ljudje na vodilnih položajih v podjetjih vse pogosteje poskrbijo za raznovrstnost v svojih timih: vanje sprejmejo ljudi različnih ras, spolov, političnih prepričanj, veroizpovedi … Težava je, da s tem izpolnijo le prvi pogoj, oziroma kot piše Nemethova: »Raznovrstnost lahko omogoči širok razpon stališč, a da bi bilo od njih kaj koristi, je ta stališča treba izraziti. Da bi se to zgodilo, pa mora obstajati vodja, kateremu so razlike v glediščih resnično dobrodošle.«

Svojim študentom pogosto pokaže fotografije kabinetov nekdanjih ameriških predsednikov Georgea W. Busha in Baracka Obame. Raznolikost kar udari vanje: na vsaki fotografiji vidijo moške in ženske različnih etničnih pripadnosti, opazne so tudi razlike v starosti ter v telesni višini in teži. Toda bistvo ostane očem skrito: člani kabineta bodisi prve bodisi druge vlade se med sabo ne razhajajo bistveno glede politične usmerjenosti.

Od Dvanajstih jeznih mož do Kennedyja

Zakaj se še vedno toliko ljudi brani ugovorov, če so bili njihovi pozitivni učinki že večkrat dokazani? Del odgovora se skriva v naši nevednosti, del pa v dejstvu, da se neradi zapletamo v konflikte. »Tudi mene še vedno draži, kadar se nekdo ne strinja z mano. V meni tli vsaj prepričanje, da so take osebe napačno obveščene,« priznava avtorica, ki v knjigi neprestano niza raziskave ter primere iz zgodovine in popularne kulture, ki potrjujejo njene predpostavke: od filma Dvanajst jeznih mož, v katerem porotnik, ki ga upodobi Henry Fonda, prepriča enajsterico drugih, da je mladenič, obtožen uboja svojega očeta, nedolžen, do tega, kako se je John F. Kennedy iz nespametne invazije na Prašičji zaliv naučil, da je vedno treba pretehtati več argumentov, in to znanje uporabil med kubansko raketno krizo.

Ena izmed odlik knjige je, da bralca nagovarja k ugovarjanju avtorici; spodbuja njegovo neodvisno mišljenje. Vendar ta odlika hkrati razkrije največjo pomanjkljivost. Ko se človek vpraša, ali je konsenz res tako slab, mar so prav zares vsi ugovori umestni, kaj je z nasprotniki cepljenja ter zanikovalci holokavsta in podnebnih sprememb – tudi oni se uklanjajo splošno sprejetim (in znanstveno potrjenim) resnicam –, Charlan Nemeth na ta vprašanja ne odgovori.