Zamenite mi glavo

Na ulici je stal Esad. Pesnik in pisatelj Esad Babačić s paketom knjig. Zamenite mi glavo, piše na naslovnici, z naslovnice zasanjano gleda Gorazd (foto Jože Suhadolnik), ki so ga v mestu nekoč zdavnaj poznali po vzdevku Kuzla. Med platnicami je 80 pesmi. Antologija slovenske punk poezije, je podnaslov. Brane Bitenc za uvod. In potem drugi člani punkerskega plemena, umetniškega plemena s konca sedemdesetih in začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja. Če bi takrat v šolski spis napisal, da so punkerji umetniki, bi moral k ravnatelju. No, moj ravnatelj, to je treba dodati, je bil razumevajoč za stališča, ki jih v učbenikih ni bilo mogoče najti.

Esad Babačić je bil takrat otrok ulice, ki je ponoči delal v pekarni, ob večerih pa je stopil na oder in ob glasbeni spremljavi recitiral. Ker je ob srečanjih s policijo jezikal, je bil včasih tepen.
Naredi si sam, je bilo geslo tistega časa. Če nimaš bobnov, so za začetek dobre tudi okrogle škatle, v katere so pakirali pralni prašek. Če nimaš ojačevalca, na katerega bi priklopil kitaro, razdri radio, ki pozabljen čaka na podstrešju. Ker ni časopisa ali revije ali knjižne založbe, ki bi punk poezijo pognala skozi kolesje tiskarskih strojev, je dobra tudi mašina za fotokopiranje. Naredi si sam.



Esad se v teh desetletjih ni prav dosti spremenil. Varuh spomina na tista nenavadna leta, arheolog, ki v plasteh časa išče pozabljene kose poezije, se še vedno drži 40 let starega gesla – naredi si sam. Obiskal je stare sotrpine in poiskal izgubljena besedila, zmenil se je z Železnicami, da pomagajo z denarjem za tisk, zmenil se je z oblikovalci, nekoč zdavnaj je celo ustanovil športno-kulturno društvo Hiša imen. Športno-kulturno društvo se ukvarja tudi z založniškimi rečmi. To je punk, naredi si sam. Hiša imen ima sedež v Lovrencu na Dravskem polju.