Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Knjiga

Zabavni rekviem upehani Evropi narodov

Roman avstrijskega pisatelja Roberta Menasseja na prepričljivo igriv in slogovno eleganten način govori o evropski prihodnosti.
Foto Yves Herman Reuters
Foto Yves Herman Reuters
5. 1. 2021 | 08:01
9:26
Ugledni avstrijski pisatelj in esejist Robert Menasse se je pred časom za štiri leta preselil v Bruselj. Naloga oziroma izziv? Napisati prvi veliki roman o evropski nadnacionalni birokraciji oziroma početju bruseljskih evropskih javnih uslužbencev.

Kmalu izide tudi slovenski prevod Prestolnice.
Kmalu izide tudi slovenski prevod Prestolnice.
Nastal je morbidno smešen, absurdistični roman Die Hauptstadt, Prestolnica, ki je leta 2017 gladko osvojil nemško književno nagrado. Komur je bilo pretežko brati elegantno izpisani izvirnik, je konec leta 2019 na veselje marsikoga na obeh straneh brexitovskih miselnih barikad dočakal angleški prevod, slovenski, napovedan v programu Cankarjeve založbe za lansko leto, je menda tik pred izidom.
Roberta Menasseja smo doslej poznali po romanu Die Vertreibung aus der Hölle, Izgon iz pekla, ki je v prevodu Tanje Petrič izšel v zbirki Moderni klasiki, leta 1954 na Dunaju rojeni avtor je ob izidu prišel v Ljubljano. Prestolnica je napovedana kot prvi veliki roman o Evropski uniji, izid angleškega prevoda med brexitovskimi prerekanji je pomenil, da so na eni strani iz njega razbrali nov dokaz za ohranitev ideje o zvezi evropskih držav, na drugi jim je prišel prav za trditve, da za nadnacionalno zvezo z vsemogočnim in nedotakljivim bruseljskim elitnim birokratskim osirjem ni nikakršne prihodnosti.
 

Kultura v bruseljski birokratski džungli


Robert Menasse je za Prestolnico štiri leta preživel v Bruslju. Foto Jože Suhadolnik
Robert Menasse je za Prestolnico štiri leta preživel v Bruslju. Foto Jože Suhadolnik
Med ljubljanskim obiskom je Menasse za Delo povedal: »Prepričan sem, da skorajda ni mogoče razumeti, reflektirati in razpravljati o sodobnosti, ne da bi se spomnili na Auschwitz. Prav tako ne morete razpravljati o Evropi in Evropski uniji, saj ima vsak nov predsednik evropske komisije prvi nagovor po izvolitvi prav v Auschwitzu. Zakaj? Auschwitz je bil najbolj radikalno kriminalno dejanje v zgodovini človeštva, proizvod nacionalizma, evropski projekt pa je odgovor in poskus zgraditi Evropo brez nacionalizma. Priznam, da če se to počne prepogosto, postane dolgočasno, pa vendar ...«

V Prestolnici Ciprčanko grškega rodu Fenio Xenapoulou, ki je formalno napredovala – po njenem mnenju pa nazadovala – na generalni direktorat za kulturo, postavi v nehvaležno vlogo tiste, ki se mora kot vodja direktorata za komuniciranje za veliki jubilej evropske komisije domisliti pravega koncepta praznovanja, a takega, ki bi v očeh javnosti povzdignilo vlogo, nujnost in sploh pomen komisije, saj so odstotki odobravanja in poznavanja dela tega dela bruseljske evropske birokratske mašinerije tudi po podatkih Eurobarometra močno, celo katastrofalno padli.
 

Auschwitz je povsod!


Jubilej obletnice ustanovitve evropske komisije bi bilo zato nujno treba v javnosti predstaviti tako, da bi bila v očeh opazovalcev, evropskega občestva, videti kot neizogibno potrebna, kot seksi, kot institucija, ki ima smoter in ji mora biti evropopulacija pač hvaležna, da sploh obstaja. Jubilejna slovesnost bi morala širši evropski javnosti pokazati, da komisija ni zgolj varuh vseh dogovorov med državami članicami, ampak varuh širših, veliko bolj univerzalnih zaobljub, kakršna je tudi, da se Auschwitz ne sme ponoviti nikdar več.

Za zamisel, da bi obletnico proslavili tudi s srečanjem s preživelimi taboriščniki iz Auschwitza, o katerih se najprej niti ne ve, koliko je sploh še živih, in se sprva zdi imenitno sprejeta na vseh odločevalskih ravneh, se malce kasneje izkaže, da bi se lahko pod vplivom nekaterih neimenovanih političnih igralcev lahko sprevrgla v popoln polom, zato ne preostane drugega, kot da jo z molkom pokopljejo.

Argumentacija v prid Auschwitzu je odlična, poleg običajnih stališč, da je ravno tamkajšnje zločinsko dogajanje omogočilo projekt evropske zveze, ki je zato zagotovilo človekovega dostojanstva, človekovih pravic, sreče, njena komisija pa institucija, ki te cilje omogoča udejanjati, in zato v imenu zgodovinske morale deluje kot varuh omenjenih vrednot.

Tem zanosnim tiradam doda Menasse še eno, ki si jo po ponesrečeni udeležbi na vsakoletni proslavi v Auschwitzu privošči eden od nižjih bruseljskih kulturnih birokratov, pristojen za pripravo koncepta proslave. Zmotilo ga je, da je bil v hladnem nekdanjem taborišču avtomat za kavo podjetja Enjoy! in da je bilo na zadnji strani kartice, ki ga je določala kot častnega gosta, natisnjeno opozorilo: Ne izgubite te kartice. Če jo boste izgubili, vam bivanje v taborišču ne bo več dovoljeno ...

Svoje občutke je kolegu strnil v mnenje: »Morda nas preseneča normalnost tam, kjer bi jo najmanj pričakovali. (...) Le v Auschwitzu pomislimo, da je taka dikcija groteskna in bi morala biti oblikovana in zapisana drugače. Tako kot vse drugo tam. A če bi se ozrli naokrog in videli, da je v tem smislu vse normalno in običajno ... Razumeš, kaj hočem povedati? Zato sem zapisal: Auschwitz je povsod, le da mi tega ne uvidimo. Če bi to videli, bi zmogli razumeti bizarnost in cinizem normalnosti, ki bi morala biti v Evropi odziv na Auschwitz, lekcija, ki nam jo je dala zgodovina. Ne razumi me napak, ne govorimo o bolj spoštljivih napisih na karticah ali avtomatih za kavo, govorim o bolj temeljnem odnosu ...«
 

Radikalen predlog


Proti koncu romana da Menasse spregovoriti tudi gospodu, ki je možganskemu trustu, svetujočemu vrhu evropske birokracije, pripravljen povedati nekaj ključnega: nova, prenovljena Evropa, ki se ne bi več zmenila za prekletstvo, ki ga predstavljajo nacionalizmi in države, bi morala namesto stare prestolnice imperija imeti tudi povsem novo prestolnico, mesto, ki bi ga na novo zgradila evropska zveza in v kateri ne bi bila le najemnik. Bi morala biti v geografskem središču kontinenta, se v govoru sprašuje avstrijski profesor Alois Erhart. Bi jo morala zgraditi najbogatejša in najmočnejša evropska država (ki ni zmožna zgraditi niti letališča za svojo prestolnico)?

Kje bi morala biti evropska Brasilia? V Evropi, je povedal govornik, ni veliko nikogaršnje površine, ni mogoče najti niti kvadratnega metra, ki ne bi imel zgodovine – a ravno zato bi morali novo prestolnico zgraditi tam, kjer je po igri zgodovine, ki jo hočemo preseči, a nikdar pozabiti, vzniknila zamisel o evropski povezanosti, tam, kjer zgodovina ostaja oprijemljiva in živa, tam, kjer je večno žarišče prihodnje evropske politike: novo evropsko prestolnico bi morali zgraditi v Auschwitzu! »Reklo Auschwitza nikdar več je temeljni kamen, na katerem je bil zgrajen projekt evropske unifikacije, je pa tudi obljuba za prihodnost, za vse čase.«
 

... zagrabim za pištolo


O dojemanju kulture v evropskem birokratskem kontekstu Menasse navrže ničkoliko skoraj rokovnjaško zabavnih ugotovitev, navede tudi sprenevedave odgovore na izziv, ki ga ponuja izjava enega od duhovnih očetov evropske zveze in velikega zagovornika evropskega povezovanja Jeana Monneta: »Če bi moral vse skupaj začeti od začetka, bi začel s kulturo«, češ da se ne ve, kaj sploh je mislil z drugim delom izjave, ali pa da ni jasno, ali je to sploh kdaj povedal ali zapisal.

O pomenu in dometu kulture v bruseljskih evropalačah je Menasse v Prestolnici navrgel precej zabavnih opažanj, gospa Xenapoulou, ki je kariero začela v nekem drugem direktoratu, napredovanje v generalni direktorat za kulturo razume kot degradacijo, nesrečni karierni dogodek, nesmiselnost sedenja na sestankih direktorata primerja z igranjem monopolija, saj je bilo evropsko ministrstvo za kulturo »nepomembno ministrstvo brez proračuna ali kakršnekoli teže znotraj komisije, brez vpliva ali moči. (...) Če je moral komisar za trgovanje ali energijo med sestankom oditi na stranišče, so razpravljanje prekinili, dokler se ona ali on nista vrnila, ko pa je isto storil šef kulture, so neprizadeto nadaljevali razpravljanje, v resnici ni nihče niti opazil, ali sedi za mizo ali ne.«

Tudi razlaga vzdevka za bruseljski generalni direktorat, namenjen kulturi in izobraževanju, je podobno drastična, barka z iluzijo na biblijsko Noetovo plovilo pač nima ciljnega pristanišča, maje se v valovih, tokovi jo zanašajo zdaj sem, zdaj tja, viharjem se upira le z enim ciljem – rešiti sebe in vse tiste, ki so na krovu, česa bolj pomenljivega ali ambicioznega preprosto ni videti v njenem poslanstvu in razlogih za obstoj.

»Ko so ljudje izrekli besedo 'kultura', je bilo zmeraj slišati podton, zvenelo je tako, kot borzni mešetarji z Wall Streeta izrečejo 'numizmatika', prostočasno početje razdražljivega sorodnika.«

Satirično, na trenutke razigrano trpko intonirano pisanje, je Menasse začinil še s političnim umorom, katerega niti lecarréjevsko vodijo v skrivnostno ozadje, iz katerega se kažejo obrisi zveze Nato in Vatikana, in ga zato bruseljska policija ne sme podrobneje raziskati, uvodni prizor je antologijski opis divjanja prašiča po bruseljskih ulicah, metafora za marsikaj, pa vendar je Prestolnica še najbolj bravurozna, elegantno sardonična knjiga, ki da na različne načine misliti o Evropi, njeni zgodovini, identiteti, prihodnosti in svobodi.

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine