Kresnikovo žirijo dr. Tone Smolej vodi tretjič in tudi letos ponavlja enako kot prejšnje in predprejšnje leto: odločitev bo padla nocoj na Rožniku okoli devete ure! Svojega favorita razumljivo ne izda, vabi pa bralke in bralce, da se lotijo branja knjig letošnjih finalistov. »Ne bo jim žal,« pravi.
 

Gospod Smolej, kakšen signal žiriji je bilo rekordno število romanov na seznamu, ki so ga poslali iz Nuka? Bi bila laična ugotovitev, da se slovenskemu romanu in založništvu godi odlično, preveč smela? Lani ste povedali, da teza o preveč izdanih delih še vedno drži, češ da marsikateri izdelek kaže slabo jezikovno podobo.

Letos ni nihče pričakoval tako obsežnega seznama, saj je bilo knjig tretjino več kot lani. A kvantiteta žal ni povezana s kvaliteto. Subvencionirane knjige so pripravljene skrbno, poseben problem pa so knjige, ki hrepenijo po uredniku in lektorju. Vse, kar sem povedal lani, velja tudi letos.
 

Se opravičujem za ponavljanje standardnega vprašanja: kakšen je literarni naboj romanov iz rekordnega leta, so morda opazni novi motivno-tematski ali slogovni trendi?

Res gre za standardno vprašanje, ki ga vsako leto pričakujem, a bi se mu letos zaradi količine del nekoliko izognil. Bi pa spregovoril o naših finalistih. Tri romane združuje opisovanje usodnih zgodovinskih dogodkov ali njihovih posledic. Njihovi avtorji so se – vsak po svoje, seveda – lotili preteklosti svojih rodnih pokrajin. Travme iz preteklosti pa niso razrešene do današnjih dni. Zgodovinske teme so bile lani uspešne tudi pri nagradi booker in Goncourtovi nagradi.

George Saunders je prepričal žirijo z romanom o Lincolnovem žalovanju, Éric Vuillard pa s svojim o anšlusu. Kako bo pri nas, bomo še videli, saj imamo poleg omenjenih še dva zelo zanimiva romana, prvenec in zadnji del trilogije: inventiven bildungsroman in delo, ki se tudi ukvarja s posebnim preučevanjem preteklosti. Pred poletnimi počitnicami bralke in bralce Dela pozivam, da se potopijo tudi v letošnje finaliste. Ne bo jim žal.
 

Koliko – če si za trenutek lahko privoščite literarnoforenzično držo – med pregledanimi romani je živih in koliko negodnih, takih, da se jih splača pozabiti, pokopati z molkom?

Ker se poklicno ukvarjam z 19. stoletjem, preučujem predvsem avtorje, ki so ostali na situ zgodovine. Zelo zanimivo je preučevati, katera dela sodobne produkcije se zapišejo z zlatimi črkami in kako vstopijo v kanon. Med dosedanjimi nagrajenci je veliko takšnih. Seveda pa se bo kopica del z letošnjega obsežnega seznama za vselej izgubila.
 

Ob omenjenem rekordnem številu izvirnih del v enem letu in domnevi, da se bo v prihodnosti pisalo več, se sami od sebe ponujajo v premislek modeli, ki jih uporabljajo mnoge tuje žirije: odločanje jim je delno olajšano s tem, da jim bralske sezname okrajšajo ali bralci, drugi poznavalci ali drugačen način izbora iz dosegljive ponudbe. Imate kak neobvezen predlog ali namig?

Nikjer na svetu ni žirije, ki bi lahko prebrala celotno bero enega leta. Lahko si predstavljamo, kaj bi to pomenilo za člane bookerjeve ali goncourtove žirije, da bi morali prebrati vse romane, ki so izšli v angleščini ali francoščini. Tajnica Goncourtove nagrade mi je lani zaupala, da vendarle od sedemsto romanov preberejo vsaj sedmino, a jih je precej več kot nas. V preteklosti je bilo tudi pri nas precej več žirantov in precej manj romanov. Kresnikova žirija bi morala spet imeti vsaj pet članov. Če bi se pripravljale spremembe kresnikovega pravilnika, bi osebno predlagal črtanje samozaložb. Knjiga, ki nima urednika, je poseben problem.

Res pa bi to lahko pomenilo, da bi založbe dobile še večji pomen, kot ga imajo doslej. Tudi kakšno slavno ime se kdaj odloči za samozaložbo. In če se že zgledujemo pri drugih, bi predlagal, da vaša časopisna hiša po zgledu Goncourt des lycéens uvede še nadaljevalno nagrado. V Franciji gimnazijci izberejo svojega goncourta, čeprav je žirija že končala delo in razglasila zmagovalca. V tujini pa to nalogo prevzamejo študenti francoščine. Ker so pri nas gimnazijci preveč zasedeni z maturo, bi morda to lahko prevzeli študenti. Če študenti Filozofske fakultete v Ljubljani vsako leto podeljujejo svojega goncourta, zakaj ne bi še svojega kresnika. S tem bi približali nagrado tudi mlajšim generacijam.
 

Kako komentirate, da sta založnici knjig petih letošnjih finalistov le dve založbi?

Veseli me, da so sodelavci založb nagrajeni za vse, s čimer so avtorju pomagali do končnega izdelka, me pa žalosti, da pri tem ni tako imenovanih starih založb, ob katerih sem odraščal. Ta trend se ponavlja že nekaj let.
 

Nobeni od nominiranih dam med aprila oznanjeno deseterico se ni uspelo prebiti med finaliste. Lani je bila v peterici ena, pred dvema letoma in leto prej dve.

Kot veste, prihajam iz fakultetnega okolja, kjer smo zelo pozorni na tovrstna vprašanja. Žirije so bile vedno pod drobnogledom, v zadnjem času tudi zaradi morebitnega zapostavljanja avtoric. A tudi stališča nekaterih, da je na vsak način treba dati prednost avtoricam, so lahko problematična. Naša žirija bere roman in se ne ozira po spolu tistega, ki ga je napisal. Moški slovnični spol v prejšnjem stavku je seveda mišljen generično.
 

Je dejstvo, da sta med letošnjimi finalisti utemeljitelj nagrade Vlado Žabot in eden izmed največkrat nagrajenih sodobnih slovenskih pisateljev Drago Jančar, doslejšnji trikratni lavreat, kaka posebna zadrega za odločanje žirantk in žirantov?

Brati dobre romane je užitek, razpravljati o literaturi je poseben privilegij, odločati, kdo je ta hip prvi na parnasu, pa je zagatno.
 

Ni neposredno povezano z letošnjim kresnikom, a vendar: koga bi poslali na veliko predstavitev v Frankfurt leta 2022, ko bo Slovenija nastopila kot častna gostja?

Najbrž avtorje, ki so že bili prevajani. Obiskovalce sejma bi gotovo navdušil akad. Boris A. Novak s svojim epom in tako naprej. A do leta 2022 so še štirje kresniki, zato se raje vrnimo v Ljubljano, kjer nas verjetno vse zanima, kdo bo nocoj prižgal kres. Naj končam standardno: odločitev bo padla nocoj na Rožniku okoli devete ure!