»Ta trapasta knjiga« in prepiri ob njej

Sodelovanje s Svetlano Makarovič je, kot je bilo v zadnjih desetletjih večkrat dokumentirano, tako za podeljevalce nagrad kot za novinarje ali založnike lahko posel z nepričakovanim izidom. Nič drugače ni s knjigo njenih spominov Luciferka v programu založbe Beletrina. O knjigi, ki jo je oblikoval Boštjan Pavletič, in prinaša več kot petdeset arhivskih fotografij in bibliografijo del Svetlane Makarovič (sestavila jo je Petra Koršič), je založba pred dnevi novinarje obvestila na tiskovni konferenci in tudi s posebno elektronsko pošto. V sporočilu o delu, ki je izšlo v začetni nakladi 2500 izvodov, so zapisali, da se je ideja o nastanku knjige njenih spominov začela s svetlimi nameni, žal pa se je zapletlo.

Knjiga z izbranimi prizori, spomini, orisi in vpogledi sledi življenjske poti kanonizirane pisateljice, šansonjerke, igralke in ilustratorke, ki si je s svojim pisateljskim opusom pridobila laskave ocene »prva dama slovenske poezije,« »Prešeren slovenske ženske poezije«, avtorice, ki ima »primat najpomembnejše slovenske pesnice« in lahko velja za »najbolj reprezentativno mladinsko avtorico pri nas«. Sočna, igriva in brutalno iskrena knjiga, v kateri je omenjenih kup pesničinih sodobnikov in njena mnenja o njih, je pisana delno v prvi osebi, večinski del je v tretji, uvajata jo 'zamirajoči sonet' Borisa A. Novaka Sestra po izbiri in avtoričin prolog, v suvereno zastavljen biografski del so na nekaj mestih vložena satirično intonirana besedila, ki se sprašujejo o smiselnosti takega biografskega projekta, in v teh je omenjen tudi urednik knjige Aleš Šteger, sicer tudi programski direktor založbe, to dejstvo pa ga je spodbudilo, da knjigi na koncu doda še svoj zapis, ki je zdaj, po izidu, sprožil avtoričino reakcijo.

Šteger celotno zgodbo opisuje takole: »Čeprav za knjigo Svetlane Makarovič Luciferka nismo razpolagali s subvencijo JAK, smo s prerazporeditvijo sredstev na škodo drugih izdaj oziroma programov založbe za to izdajo zagotovili enega najvišjih avtorskih honorarjev v zgodovini založbe in optimalne pogoje vsem, ki so sodelovali pri nastajanju knjige. Kljub temu se je Svetlana Makarovič na sredi poti nepojasnjeno odrekla dvema pomembnima sodelavcema pri nastajanju knjige, Eriku Valenčiču in Svetlani Slapšak.

Vse to nas ni odvrnilo od nadaljnjih priprav za realizacijo biografije, saj smo se zavedali pomena tovrstne knjige za slovenski kulturni prostor. Ponovno iz nepojasnjenih razlogov se je ob zaključevanju knjige bes pesnice usmeril še proti sami založbi Beletrina in meni kot uredniku. Zapakiran v umetniško formo satire sem pristal znotraj knjige. Ker sem bralcem tega dela dolžan tudi svoj pogled na avtoričine satirične bravure, smo v knjigo uvrstili kratek uredniški dodatek, kjer tudi sam ostajam zvest satiri. Pot do nekaterih knjig je peklenska (...)« 



V založbi so v sporočilu novinarjem dodali še: »Recenzijski izvodi na zahtevo avtorice žal niso na voljo, ker želi, da tudi novinarji in literarni kritiki knjigo kupijo.« Nekdanji novinar Dela Marijan Zlobec, pred leti na križišču sredi Ljubljane dobitnik javne klofute, podarjene s pesničino šapico, je o petkovi seansi v Mini Teatru – satirični predstavi ob izidu Luciferke, na kateri se je z avtorico pogovarjal soavtor Matej Šurc, njun pogovor pa je popestrila Anja Novak kot maček Kotik, prav tako soavtor knjige – poročal na svoji spletni strani: avtorica trdi, da je urednik brez njene vednosti in privolitve v knjigo dodal svoj tekst, novinarjem pa je bila skupaj s soavtorjem izvod knjige pripravljena izročiti iz svoje, avtorske kvote izvodov, in ne iz založbine kvote za promocijo, o kateri je v pogodbi zapisano, da avtor za ta namen dovoljuje založbi razdeliti do dvajset izvodov knjige.

V odgovoru na avtoričine izjave o promociji knjige so pri Beletrini zapisali: »V petek, 15. 11. 2019, je na predstavitvi knjige Luciferka v Mini teatru Svetlana Makarovič namreč izjavila, da se je založba Beletrina odpovedala promociji njene knjige in novinarjem samovoljno ni razdelila recenzijskih izvodov. 14. člen pogodbe med Svetlano Makarovič in založbo Beletrina na njeno vztrajanje predvideva samo 20 brezplačnih izvodov, kar pa je absolutno premalo za promocijo, poleg tega so ti izvodi namenjeni tudi vsem, ki so knjigo soustvarjali.

Za intervjuje, recenzije, refleksije in vse ostale tekste Beletrina vsakič nameni vsaj 50 brezplačnih izvodov knjige, ker se zavedamo, kako pomembna je prisotnost literature v javnem in medijskem prostoru. Ko smo se obrnili na Avtorsko agencijo in jo opozorili, da je 20 brezplačnih izvodov absolutno premalo za promocijo knjige, smo naleteli na gluha ušesa, ker je avtorica pri tej omejitvi vztrajala rekoč, naj novinarji knjigo kupijo. Ker nismo hoteli novinarjev deliti na nekaj teh, ki bi lahko knjigo prejeli brezplačno, in druge, ki bi jo morali kupiti, smo se odločili javnosti pojasniti, zakaj recenzijskih izvodov tokrat žal ni.«



Založba navaja tudi izjavi Svetlane Slapšak in Erika Valenčiča in dodaja, da nista sama odločila projekt zapustiti, kot je v petek v Mini teatru zatrdila Svetlana Makarovič. Svetlana Slapšak o prekinitvi sodelovanja meni: »Po devetih mesecih dobrega in intenzivnega dela sem dobila serijo žaljivih sporočil Mateja Šurca, po čemer sem sklepala, da se moje delo ne bo nadaljevalo. Nekaj podobnega je doživel Erik Valenčič. Svetlana Makarovič mi nikoli ni pojasnila, kaj in zakaj prekinja sodelovanje – niti z eno besedo. Po mojih merilih je to neotesano. Ves ta čas sem bila priča skrbi Aleša Štegra za knjigo; bil je uslužen, odprt za vsako zahtevo Svetlane Makarovič in neskončno potrpežljiv.« 

Erik Valenčič dodaja: »Makarovičeva pravi, da naj bi se jaz nekje izgubil, in vztrajno ponavlja, da se nam knjige sploh ni dalo pisati. Ko izgovarja oziroma zapisuje te besede, sama dobro ve, da bedno laže. Na knjigi smo vsi (razen nje) trdo delali mesece in mesece; sam sem prepisal veliko ur naših pogovorov, ki so osnova te zoprne knjige, in organiziral ljudi ter potek dela za njen nastanek.

Kaj se je torej zgodilo? Ne, nismo se skregali, sporekli ali spričkali. Moja ocena je, da sta na neki točki Makarovičeva in pa Šurc, ki je žal med procesom dela izgubil zdravorazumsko in nujno novinarsko distanco do objekta našega preučevanja ter se prelevil v karikaturo klečeplaznega, priliznjenega oprode gospe Makarovič, prišla do zaključka, da je bolje razdeliti denar na dva dela kot pa na štiri. Gospa, ki tako zelo rada pridiga o simbolu rdeče zvezde, ima, kot vidim, raje simbol evra. Pa naj jih imata – vse te evrčke, v onostranstvo jih tako ali tako ne bosta mogla odnesti, njuna sramota pa bo ostala. Kar zadeva samo knjigo, lahko kot eden od njenih (nesojenih) soavtorjev z gotovostjo trdim, da vsaj zadnje tri strani v njej vsebujejo čisto resnico.«