Šterove Nogavičke

Zbirko je pritovoril v nekaj kovčkih, potem pa so knjige razporedili po poličkah galerije, ki deluje v okviru Vodnikove domačije. Andrej Šter je del svoje zbirke knjig o dogodivščinah Pike Nogavičke pripeljal do Ljubljane in jih razkazal otrokom, manjšim, večjim in največjim, ki so prišli na otroški knjižni festival.

Pred tremi desetletji je bil poslanec, sredi devetdesetih let minister za notranje zadeve, potem se je ustalil na zunanjem ministrstvu, kjer vodi konzularno službo. Prvo nenavadno knjigo o Piki Nogavički je srečal v nekem antikvariatu v Istanbulu, natisnjena je bila v eksotičnem nemškem narečju.

Ko človek vidi Šterove Nogavičke, ugotovi, kako pisan je ta svet. Piko, natisnjeno v Izraelu, se bere drugače kot pri nas. Mi bi mislili, da se jo bere z zadnje strani knjige proti prvi. Ta svet ima številne pisave. Gruzinska abeceda je drugačna od armenske. V ruski Piki Nogavički poglavje, v katerem se deklica norčuje iz policaja, manjka.



Astrid Lindgren je Piko Nogavičko napisala med drugo svetovno vojno. Švedski založnik Bonnier je rokopis zavrnil, češ da ni primeren za objavo. Huda poslovna napaka. Pika Nogavička je bila v slovenščini objavljena leta 1958. Tudi Andrej Šter je letnik 1958. Ko gre na pot, zasebno ali diplomatsko, pobrska po trgovinah, ali imajo kak izvod, ki ga v svoji zbirki še nima. Zbirka veselo narašča. Precej prek 300 izvodov ima. Do Vodnikove domačije je pripeljal le del zbirke. Rdečelasa pegasta deklica, ki živi v vili Čira Čara in nosi pisane nogavice, je dober vir navdiha. Več sporočil prinaša. Eno od njih je tudi to, da so drugačni ljudje hkrati čudoviti.

Menda je bila prevedena v 76 jezikov po vsem svetu, tako vsaj pravi Wikipedia.
In vir navdiha je že tri četrt stoletja.