Potem se usedem za pisalno mizo in nekoga umorim

Lepo je zadnje tedne v Ljubljani med jumbo plakati za rdeče meso in svetleče avtomobile videti veliko fotografijo, na kateri je pisatelj. Natančneje kralj skandinavskih kriminalk Jo Nesbø‚ ki je k nam prišel v okviru svetovne turneje ob izidu novega romana Macbeth.

Njegove kriminalke Taščica, Brezskrbno, Pentagram, Snežak, Leopard, Ščurki itd., v katerih nastopa temačni, depresivni in samouničevalni detektiv Harry Hole, slovenski bralci zelo dobro poznajo (izšle so pri založbi Didakta) in tisti najbolj strastni oboževalci tega žanra jih ljubijo. Prodal je že več kakor 38 milijonov knjig, ki so prevedene v 40 jezikov, in je svetovna pisateljska zvezda.

Jo Nesbø je začel kot profesionalni nogometaš, igral je v prvi norveški ligi, a je zaradi hude poškodbe pri devetnajstih športno kariero končal. Nato je presedlal na ekonomijo in bil uspešen borznik, včasih je napisal tudi kakšen članek za časopise, prav tako je postal pevec pri zelo popularni rock skupini Di Derre, pri kateri nastopa še danes. Leta 1997 je po naporni turneji odpotoval na počitnice v Avstralijo in vso dolgo pot premišljeval, da bi morda napisal kriminalni roman. Takoj po pristanku je odšel v hotel in začel. Ustvaril je glavnega junaka, detektiva Harryja Hola, ki rešuje krvave umore, preveč pije, a je nekje na dnu zapletene osebnosti velik romantik.

 

Plezanje in strah

Z Nesbøjem sem se v živo srečala pred leti v Oslu, ko sem imela z njim intervju. Bil je vroč junijski dan in sonce je sijalo celo ponoči. Pisatelj je bil zabaven in prijazen ter tako, kot bi bili vsi Skandinavci, zelo vesel mojega darila, najboljšega cabernet sauvignona iz Goriških brd. Slovenijo je dobro poznal, ker je slišal, da so pri nas zelo dobre stene za prosto plezanje, to je namreč šport, s katerim je zadnja leta obseden, čeprav ga je strah višine. Ugotovil je, da se med nevarnim plezanjem veliko pogovarja sam s sabo, in to same zanimive reči. Občutki strahu mu pri pisanju napetih zgodb in grozljivih scen pridejo zelo prav. Tudi zdaj, ko je v Sloveniji, se bo menda preizkusil na eni naših najbolj strmih plezalnih sten.

Novinarji ga ves čas sprašujejo, ali mu je Harry Hole kaj podoben, in sam rad pravi, da je najprej mislil, da ne, a z leti spoznava, da sta si zelo blizu in da sta postala prijatelja. Vsekakor pri njem opazi svoje karakterne lastnosti. Recimo to, da je rad veliko sam. »Če nekega pisatelja zadosti dolgo sprašuješ, zakaj je nekaj napisal, vam bo skoraj zagotovo začel govoriti o svojem življenju,« pravi. Čeprav imam včasih, ko berem njegove najnovejše knjige, občutek, da se ga želi počasi znebiti in da se ga je naveličal, saj ga postavlja pred vedno težje preizkušnje; njegovo telo je vsakič bolj ranjeno in njegova duša vedno bolj odvisna od različnih substanc. Trenutno že piše novo nadaljevanje o tem zapletenem detektivu. Izšlo bo prihodnje leto.
 

Krvava tragedija

Na petkovi zelo dobro obiskani tiskovni konferenci v Konzorciju v Ljubljani, ki jo je vodil urednik Sobotne priloge Ali Žerdin in na kateri se je rezala slastna torta, je govoril tudi o tem, da je sicer paradoksalno, da piše zgodbe o umorih, ki se dogajajo v Oslu, kjer se v realnosti vsako leto zgodi zelo malo zločinov. »Tam, kjer je malo umorov, ti delujejo kot šok. V Mehiki, na primer so trupla nekaj vsakdanjega, zato so umori tam manj dramatični kot v mirnejših državah.«

In zakaj si je za osnovo knjige izbral prav Shakespearjevo tragedijo Macbeth? Kot pravi sam, ker je kratka in kruta. V njej je sicer manj umorov kot v Hamletu ali Kralju Learu, a veliko krvi, ki se je z rok morilcev nikoli ne da izbrisati. Zgodbo je postavil v temačno industrijsko mesto, v katerem zakoni ne veljajo in kjer ves čas dežuje. Nesbø je obdržal vsa imena glavnih junakov iz originalne drame, celo čarovnice, ki Macbethu prerokujejo, da bo nekoč postal kralj oziroma policijski šef, le da so tokrat manj spiritualne, saj gre za ženske, ki za kralja podzemlja mešajo drogo.

Ali ga kdaj skrbi, da bo s svojimi knjigami inspiriral kakšnega resničnega morilca? »Veliko razmišljam o tem in to mi včasih ne da spati, a potem si rečem, pozabi na te stvari, in pišem naprej.« In kako nastanejo ideje za nekatere res krvave umore, zdi se, da ima res nenavadno domišljijo? Pisatelj pravi, da se najbolj krutih scen največkrat spomni takoj, ko se zjutraj zbudi, ob petih ali sedmih. »Ko so slike v moji glavi še zelo sveže, grem hitro v svojo najljubšo kavarno, sedem za mizo, odprem računalnik in nekoga umorim.«

Po njegovih kriminalkah so posneli že kar nekaj filmov, a morda je najbolj znan Snežak, ki ga je režiral švedski režiser Tomas Alfredson, produciral Martin Scorsese in v katerem je Harryja Hola odigral Michael Fassbender. Nesbø pri nastajanju scenarija ni sodeloval. Film sicer ni najboljši in kritike so bile zelo slabe, a pisatelj je diplomatsko povedal, da si ga ni nikoli ogledal. Ves izkupiček, ki ga dobi za filmske avtorske pravice, se steka v fundacijo Harry Hole, dobrodelni sklad, ki ga je ustanovil za boj proti nepismenosti med otroki v nerazvitih državah.

Kot je dejal v nekem intervjuju, se ne druži preveč rad z bralci. »Nočem se znajti pred skušnjavo, da bi sklepal kompromise in se prilagajal njihovim željam. Ni moja naloga, da sem zvest bralcem in da jim dajem, kar mislijo, da želijo. Dati jim moram tisto, za kar sploh niso vedeli, da hočejo.« To je sicer res in vedno znova nas navduši, a kot je bilo opaziti na tiskovni konferenci, je prijazno in potrpežljivo podpisoval knjige navdušenih bralcev v Sloveniji, ki so se pred njim vili v dolgi vrsti. Zvečer je nastopil še v Škrabčevi domačiji v Ribnici in jutri ga bomo lahko končno videli in poslušali tudi v Ljubljani.